PotovalcDaTeKap 2010

Za prijetnejše branje… n-krat odžvižgana pesem na potovalnem taboru:
Tabu – Namesto Srca
[dewplayer:http://ljubljana5.skavt.net/wp-content/uploads/2010/07/05.-Tabu-Namesto-Srca.mp3]
___________________________________________________________________________________________
Medtem, ko se nekateri vozijo s kolesom, drugi letujejo na Irskem, spet tretji služijo denar pa četrti koncertirajo z bandom ter ostali po vsej verjetnosi počitnikujejo nekje ob morju (ali pa tudi ne), se je izjemno okrnjena zasedba/banda štirih fužinskih popotnikov in njihovih dveh voditeljev podala na začrtano pot. Želeli so si in dobili so! Ko bi le vedeli, kaj vse jih je čakalo na njihovi začrtani poti???

Kolar The Legend & Mejo
Kolar The Legend & Mejo

Oh ja… pravi skavti vedo, da brez do grla napolnjenega želodca ne odideš na noben izlet, tabor, kaj šele potovalni tabor/rut. Tako so nekateri želodce napolnili tik pred odhodom vlaka, drugi pa jih s pridom polnili še v smeri Jesenic. Kogoj je že za uvod natresel nekaj dejstev, katerim se ni moč izogniti brez krohotanja. Na Jesenicah smo prestopili na vlak proti Bohinjski Bistrici. Že na vlaku smo se dogovorili, kaj bomo obedovali na naši poti in vse potrebno nakupili.
Skavtska varjanta… Zajtrk/Večerja (pr’ skavtih eno in isto): kruh, kruh in še enkrat kruh pa nekaj trajne salame, paštete, ribe v konzervi in seveda MARMELADA, ki na veliko razočaranje med nakupovanjem ni priromala v nakupovalni voziček 🙁 ). Kosilo (klasika od klasike): makaroni s paradižnikovo omako, makaroni s tuno, makaroni z… aja sej res, sam 2x smo jih mel 🙂 & polenta + golaž. V že tako gromozanske ruzake smo stlačili nakupljeno hrano in naposled dali noge pod pot ter jo udarili proti Bohinju 🙂

Chill-Out ob Bohinjskem jezeru
Chill-Out ob Bohinjskem jezeru

“Po prašnih poteh smo hodili, v skupnost vesele korake lovili – smo žulje ujeli…”

Hja, tudi brez tega ne gre, žuljev valda! Vendar smo kot že velikokrat potrpeli in na koncu dobili zadoščenje. Skok v prijetno toplo/hladno, kakorkoli, važn’ da ga je sedl’ 🙂 Ufff, kok to paaašeee!!! Chill-out na travci ob jezeru je sedu prav tako kot večerja pripravljena pod budnimi očesi Mejach brothers-ov. Ja, sej smo pri pripravi imel vsi prste vmes. Pa ne samo vmes, tudi NOT! mmmMMMmmm 😛 Raje vam ne razlagamo, kako slastni so bili makaronzli s paradajzam, ker verjetno vsi poznate ta okus, četudi ste bili samo enkrat pri skavtih. Po večerji smo skozi krošnje dreves lovili zadnje sončne žarke. Ko je bili temno kot v rogu smo se prestavili za nekaj metrov, kjer smo prenočili …zzzZZZzzz…

Vodaaa...
Vodaaa...

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbudili v malček oblačno jutro 2. dne našega ruta. Hitro smo si oprtali nahrbtnike in krenili v smeri, kamor še POZOR s kolesi hodijo po vodo. Ko smo mislili, da so nas že nategnili kot elastiko, smo ugledali klopi, mizo in tudi cev iz katere je curljala, za nas, v naslednjih nekaj dneh ruta, neprecenljiva voda. IDEALNI PROSTOR za naš skavtski tradicionalni zajtrk. Mate/Mučo je zakuhal še Mate čaj in pridobili smo si moči za vzpon na, naš prvi vrh, Komno. Hodili smo mimo slapu Savica in po cik-cak stezi hitro napredovali proti vrhu. Pri enem od postankov si nas je hotel Kogoj, v njegovem slogu, zopet privoščiti. Situacija je bila pa takšna… Ustavili smo se pred neko votlino za katero se nismo niti malo zmenili. Kogoj je seveda iz šale stopil noter in čez nekaj trenutkov rekel: “Ups, oprostite nisem vedu…” (kot, da bi nekoga zmotil v votlini). Vsi smo takoj vedeli kam Tomaž taco moli in že v smehu pričakali njegov prihod iz votline. Nato se je še enkrat obrnil proti vhodu v votlino in rekel še: “Ja, skavti!” Razlegel se je krohot, ki je verjetno dal vedeti vsem pohodnikom naokrog, da šest modelov prihaja v smeri koče na Komni. V želji, da čimprej opravimo z vzponom smo pohiteli proti koči. Tam smo se razpakirali, najedli prvega kislega mleka in nadoknadili primankljaj spanca, ki ga nismo opravili do očitno PREzgodnjega vstajanja. Potrebno je bilo nadaljevati, kakor smo si začrtali. Naslednji daljši postanek in ob enem tudi cilj 2. dne je bila koča na krnskih jezerih.

Bolnica, ampak ne Franja ;)
Bolnica, ampak ne Franja 😉

V sončno/oblačnem vremenu smo premagovali vzpone, pogledovali na Turkovo SUPER SUUNTO CORE YellowBlack, kako narašča nadmorska višina, ter opazili tudi prve s snegom napolnjene krnice. Obšli smo še ruševine nekdanje partizanske bolnišnice (pa ne bolnice Franje) in od tam naprej videvali ostanke orožja in ostale večje > manjše vojaške opreme iz I. svetovne vojne.

Turk z VEČJIMI ostanki
Turk z VEČJIMI ostanki

Koča na Krnskih jezerih –> Seveda je treba spet nekaj pojest! Ogromne praznine v želodcih klanovcev so težko zapolnljive (zdej si lahko odfeclaš jezik) … odločitev je padla, polenta+golaž počakata do jutri, jedli bomo hrano iz koče. Že mental kelnar’ca je napovedala, da ne bo stvar niti približno taka kot smo si zamislili 🙂 Na zasoljene cene, nam hrane ni bilo treba prav veliko soliti. Prgišče razdrobljenih žgancev in kupček kislega zelja, ješpronovka ali po domače ričet, srednje majhna posodica jote s klobaso, enako veliko jote toda tokrat… PAZI TO… brez klobase (ker jo je prijatelj klanov’c naročil pred tabo in dobil zadnjo). OK! Ker je bilo tega razmeroma malo smo bili prisiljeni vzeti še kaj… Neki sladkega? –> Palačinke valda! Ko jih je prvi prinesel, so jih že vsi leteli poskušat. V glavnem, na koncu je vsak hotel pojesti (še) eno in mlajši, ta večji Mejač je bil primoran, da prinese 5 palačink (od tega 3 marmeladne in 2 čokoladni). Zaplet pri šanku z mental kelnar’co je privedel do tega, da smo dobili ravno obratno (3 čokoladne in 2 marmeladni). Mlajši , ta večji Mejač je med Mučičevo ugotovitvijo hitro pograbil marmeladno 🙂 (edino pravilno). Kljub negodovanju vseh ostalih je bil klanov’c sit in koza cela. Splet naključnih dogodkov nas je prisilil na krajši sprehod do Krnskega jezera. Dognali smo, da bomo prespali kar tam. Zopet smo morali nazaj mimo dveh prašičev, ki sta rila po zemlji, številnih krav, ovac… Spotoma smo se ustavili pri mlEKO kmetiji in poizvedovali o pitni vodi.

mlEKO Kmetija
mlEKO Kmetija

Na koncu smo si iz vljudnosti (no, malo nas je tudi zanimalo) pogledali sirarno, poskusili domači sir in rikoto in opravilo molžnje. Ker pa je tamau (to je bil Kolar za kmeta Jožeta) pogodio iz katerega leta (1850 n.št.) je sirarski kotel, si je prislužil nagrado. Sekira nam je padla v sir, bi lahko rekli, saj mu je za nagrado Jožetova žena, po imenu Zdenka (ime ji ob sirarskem poslu izjemno pristoji) odmerila zajeten kos sira. Joško nam je med tem razložil prigodo/anekdoto o njegovem obisku Ljubljane z avtom, a imamo premalo prostora, da bi vse opisali. Kupili smo še 2kg-ja sira in se odpravili po ruzake… Jovo na novo, spet nazaj proti jezeru, kjer smo kljub prepovedi kopanja in opozorilu, da voda po številnih testih škoduje zdravju, opazili starejšega gospoda in mladeniča kako sta se prišla osvežit v jezero. Ko so vsi odšli pa smo tudi mi… pssst, ne okol govort… preverili, če je voda v jezeru zares mokra, kot pravijo. Nova pridobitev, SIIIR, je že prišla prav za našo večerjico. Po večerji smo v spalkah, v katerih smo se mimogrede počutili kot bubrek v loju, zaspali.
___________________________________________________________________________________________
Pa še ta druga večkrat odžvižgana pesem… med drugim tudi nekajkrat predvajana na mobitelu 🙂 Prisluhni…
Jasper Forks – River Flows In You
[dewplayer:http://ljubljana5.skavt.net/wp-content/uploads/2010/07/Jasper-Forks-River-Flows-In-You.mp3]
___________________________________________________________________________________________

* NajjaĆe Jutro *
* NajjaĆe Jutro *

Prebujanje v najjaće jutro (modro nebo brez oblačka, mi brez mačka) na potovalnem taboru je bilo izredno naporno, le kdo ne bi v topli spalni vreči oddremal še kakšno sekundo, minuto ali pa kar celo uro? Vendar vstati je bilo treba, saj nismo hoteli v najhujši vročini laziti na vrh Krna. Klasični zajtrk in klasično pakiranje nahrbtnikov je postala že rutina. Odrinili smo na no. 2 vrh našega ruta. Pot nas je vodila po kamnitih poteh, travnatih površinah, mimo krav in čez mini ledenike. S hitrim vzpenjanjem smo se bili prisiljeni pokazati soncu, ki nas je do tedaj čakal za skalnimi vrhovi. Na sredini poti smo si pri izviru zopet natočili vode ter nadaljevali proti vrhu.

Skupinska @ Krn (2244m)
Skupinska @ Krn (2244m)

OSVOJILI SMO GA… No. 2 najvišja točka gore. Padel je KRN (2244m n.m.v.) … Slikanje, občudovanje razgleda na vse ostale vrhove in doline v sončnem (nebo brez enega oblačka) vremenu je bilo fantastično. Nekaj študentskega futra za “prave” študente je hitro našlo pot v usta. Potem pa se je šele začela zabava 🙂 Hoja po pobočju navzdol, zna postati izredno mučna, za druge pa izjemno zabavna. Bolečine v kolkih so Turka tako zdr**le (seveda vsak skavt ve da so ga ZDRAŽLE) in pripeljale do tega, da je odvrgel ruzak po pobočju navzdol. V trenutku se je cca. 20kg težka gmota začela kotaliti po pobočju. Hitro smo se zavedli nevarnosti, ki zna pretiti navkreber hodečim pohodnikom in pred očmi videli worst case scenario… hmmm, le kaj se lahko zgodi… vendar je nekaj metrov kasneje nahrbtnik čudežno obmiroval (special thanks to god) na malenkost širši poti. Starejši Mejač je Turku natresel nekaj krepkih, Kogoj pa ni padel iz takta, kakor se je zaobljuil na začetku ruta. Seveda smo bili sprva vsiogorčeni nad dejanjem, vendar smo se kasneje (pa tudi še sedaj) smejali dogodku in si zamišljali… ko bi se le odkotalil še malce naprej, potem pa bi neovirano nadaljeval pot mimo vseh ljudi proti dolini in Turk bi izgubil vse svoje stvari 😀 če smo malce zlobni 🙂

Bivak Pod Krnom
Bivak Pod Krnom

Spustili smo se vse do planine Kuhinje, ki je bila ciljna točka našega tretjega dne. Tam smo se kot pravi cigani razpakirali. Skuhali smo si polento in golaž, ki pa ni bil niti pol toliko ciganski kakor smo se razpakirali. Po poznem kosilu, smo si dali duška s Slikcanjem (aka skavtska varjanta Pictionary-ja). V uvodnem debiju je zmagal tandem L&M (Luka & Mučo, nima veze z znamko cigaret). V naslednji upgrade-ani verziji pa sta z otročje lahkimi gesli slavila voditelja Kogoj & Rok. Duo Kolar & Turk je Slikcanje vzel več ali manj po starem olimpijskem reklu: “Važno je sodelovati, ne zmagati!” … Ko smo se naveličali igranja, je Kolar hotel pojesti neko čudno vrsto gosenice za 5€. Gosenica je ostala žive, saj se nam je zdelo da je teh 5€ preveč. Nato pa je Kogoj ponudil Kolarju 10€ za ponovni vzpon na Krn. Kolar se ni preveč ogrel, a ko je Kogoj raise-nu na 20€ je bil Kolar odločen dobiti ta denar. Hitro se je obul, pripravil pohodne palice, telefon (za primer neljubih situacij) in pa svetilko. Odločno in pa z velikim zanosom je brez kaplice vode krenil in že je izginil izpred naših oči. Mračilo se je že, ko je odšel in začeli smo računati kdaj bo prišel nazaj. 2urci do gor pa 2uri pa pol nazaj dol seprav nekje od 1h do pol 2h zvečer naj bi bil nazaj. Voditelja je zaskrbelo, da se mu kaj ne zgodi, saj bi bil on kriv v primeru, da se mu kaj zgodi. Pozorno smo gledali v pobočje in iskali nekoga, ki bi se vzpenjal na Krn. Ni ga bilo moč najti. Padla je noč in še nobene luči na pobočju. Po nekaj minutah pa se je prižgala lučka nekje proti vrhu hriba, ki pa je potovala navzdol in to ekspresno hitro. Nismo si drznili pomisliti, da bi bila to naša Bazilika, ki je že drugič v enem dnevu osvojila Krn. Nismo mogli verjeti, da bi lahko v 1uri in pol bil že nekje na 1/4 poti proti planini Kuhinja, od koder smo nestrpno spremljali podvig za 20€. Čez nekaj minut nam je postalo jasno, da je to Kolar, ki si bo prislužil 20€. V enem kosu se je vrnil nazaj s Krna in za to potreboval nekaj več kot dve uri. Slika z vrha Krna ob razgledni plošči je potrdila njegovo prisotnost na najvišji točki gore. V naših očeh je postal LEGENDA –> THE LEGEND! Kogoju ni bilo stisniti 20€ takemu človeku. Ko je opisal svoje občutke smo si lepo postlali naša ležišča (armaseks in spolna vreča) ter odtavali v sanje.

ZapEraj Vrata Hvala
ZapEraj Vrata Hvala

“A sanje so, sanje so in sanje vedno ostanejo, v tvoj svet nov smrh in upanje prinašajo…UUUuuuUUU”
V sanjah smo upali na še en tako izvrstno izkoriščen, v polnosti preživet in zabaven dan, kot je bil ta z osvojitvijo Krna. Pot nas je silila s planine v dolino. Tolmin je naslednji izziv. Čez vas Krn, po brezpotju, številne travnike in pašnike, med brez števila kravami smo sledili markacijam proti cerkvi Sv. Duha. Vmes smo spoznali kako neuk je slovenski živež v teh zakotnih zaselkih saj smo morali zapErati vrata 🙂 Kot bik v maline smo navalili v Tolminko, ki smo jo hoteli-nehoteli MORALI prečkati. Osvežili in znebili smo se lepljive kože in lastnega smradu. Za tem smo neverjetno hitro prispeli do cerkve, kjer pa se nam je zgodil neljubi dogodek. Za ogled notranjosti cerkve bi morali odšteti SIMBOLIČNIH (ja prav si prebral-a) sim-bo-li-čnih 2€. Ko pa smo si za cerkvijo hoteli pripraviti slastne makarone s tuno, nas je pregnal nasikan vodič, češ a sedaj boste pa še kampirali. Od kar je tam pravi, da je vsak dan nek kažin, poleg tega pa je še pokazal gesto z roko, ki je nekaterim klanovcem pognala kri po žilah. Natrosil je še nekaj trditev za katere smo si bili skupni, da ne držijo vode. Vzeli smo pamet v roke in se modro umaknili. Tudi med obedovanjem nam dogodek ni dal miru. Zopet smo spisali celotno študijo dogodka, kako bi morali odreagirati in kako obvladovati situacijo, sej smo itak iz Fužin. Okrepčani z makaroni smo se odpravili naprej. Med potjo smo se ustavili pri zdravilni vodi. Če ne verjamete boste sedaj verjeli. Kogoj, ki je bil zaprt že cel rut, se mu je začelo odpirat (velika potreba).

Laborca - Izvir Zdravilne Vode
Laborca - Izvir Zdravilne Vode

To je dovolj zgovoren podatek o zdravilnem učinku vode, ki opravičuje napis pred pipo. Vodo smo le pili, kaj bi šele bilo, če bi stopili vanjo? Med počitkom smo še poskusili kakšen je moker mah na otip 🙂 hehe … Družbo nam je delal tudi mladi nadzornik TNP-ja. Predčasno smo na naši poti našli imeniten prostor za prenočit in se družno odločili da ga bomo izkoristili. Pri cerkvi Sv. Roka smo preganjali dolgočasje z odpiranjem Kogojevega mobilnika. V igri so bili švicarski nož, kreditna kartica, nohti, itd. Na koncu pa je Turku uspelo pokvariti ekran, vsaj tako misli Kogoj. Pred spanjem so nas na trnih držali lokalni mladci, ki so se družili pred cerkvijo, v smeh nas je spravljal telefonski pogovor na Kolarjevem mobitelu, iz pol spanja nas je prebudil the dog, nekaterim pa med spanjem ni dal miru ne tič ne miš (netopir – Kogoj bi prevedu Batman).

Če Ponoči Straši BatMan...
Če Ponoči Straši BatMan...

Misel o lastnem zajtrku nas je v jutru pregnala do vasi Zatolmin, v kateri je samo potujoča trgovina. Primorani prehoditi še naslednjih par km-jev do Tolmina smo našli Mercator v katerm je mrgolelo francoskih skavtov. In kaj smo kupili v Mercatorju??? Kako netipični skavtski zajtrk: Müslliji z jogurtom, puding, PATA rolls, Mercator Cola, sendvič s piščančjimi prsi, kisle kumarice… in še več dobrot, ki smo jih pospravili v bližnjem parkcu. Željni osvežitve smo se namenili proti Sotočju (kraj nesrečnega imena). Idilični prostor ob reki Soči. Rekli smo, to je to, tu želimo ostati cel dan. Aktivnosti v vodi in na plaži so nam omogočale aktivno preživljanje časa, medtem ko sta nas voditelja zapustila za nedoločen čas. Tudi Slikcanje je našlo prostor med našimi aktivnostmi. Začeli so prihajati čudni ljudje z prepletenimi lasmi in bobni ter kitarami v rokah ter kadili opojne substance, ki smo jih vsaketoliko tudi sami občutili, čeprav smo bili kar daleč stran. Raj za haškondre, kraj nesrečnega imena, je Kogoj poimenoval plažo na Sotočju. Ta dan smo si resnično privoščili za sprostitev in relaksacijo 🙂 Med poležavanjem pa nas je zmotila fronta, ki je prinesla prvi dež v času našega ruta. Lastnik lokala na plaži nam je odstopil del lokala pod strehco v primeru, da bi prespali tam. Vendar je zabava v lokalu iz ure v uro preraščala meje in odločeni smo bili, da gremo prespat v župnjišče v sosednji vasi Most na Soči. Nekaj kilometrski nočni sprehod se nam je izplačal saj se je ponoči razbesnelo hudo neurje nad tem delom Slovenije. V župnjišču so prenočevali tudi popotniki stega Kranj 1. Še kako radi smo se spoznali z njimi… vi ste taaakeee faaaceee (vemo da berete). Med spoznavno igrico smo se nasmejali do solz. Hvala vam, da ste odstopili del učilnice!

Nooovooo juuuuuuutro, noooov daaaaan….
Zadnji dan naše robinzonijade/odisejade daleč od domačega kraja pa vendar tako srečni. Za zajtrk smo pa kr juhco iz vrečke, ki nas je primerno ogrela za skoke v Sočo z njenega mostu, 8,5m od oka izmerjene višine 😉 Kogoj je na PROja izvedel nekaj vratolomnih skokov kot zna le on sam. Bombica glavca,

Kogoj V Elementu ^ Strehca
Kogoj V Elementu ^ Strehca

360° strehca, šampanjac ipd. Na koncu nas je pričakala še preverba, ki smo jo vsak zase v miru in tišini premislili in zapisali, nato pa še povedali celotni skupnosti. Pica, picaaa, picaaaaaa… Misel na pico nas je gnala naprej in zapustili smo slavni most. Železniška postaja je klicala:”Pridite!” In prišli smo… Gruče/trume skavtov na postaji niso obetale nič dobrega. Eni s tabora, drugi s tabornih šol in spet Kranj 1, vsi so delali gnečo na vlaku proti Ljubljani. Tam nas je čakala pica v Tunnelu. Strnili smo občutke in vrgli oko v bližnjo prihodnost skavtov v Fužinah. Tomaž in Rok, dolgoletna voditelja v stegu Ljubljana 5 sta na tako lep način zaključila skavtsko pot. Vsi pa si želimo, da še nista rekla zadnje besede… Tako se je zaključil PotovalcDaTeKap 2010 🙂

Vaši Klanovci 🙂

PS: Kogoju v hvalo in čast! Vratolomna skoka: 360° ^ Strehca & Bombica Glavca 😉

[pro-player]http://ljubljana5.skavt.net/wp-content/uploads/2010/07/Merge-1.flv[/pro-player]

9 thoughts on “PotovalcDaTeKap 2010

  • 31. 7. 2010 at 21.28
    Permalink

    bom sigurn…
    sam upm d naum duše spustla hehe

  • Mejach
    31. 7. 2010 at 21.14
    Permalink

    mÜčo, stvar je popravljena 😉 Turk jst sm gledu pa sam en del Back To The Future-ja. Sanja, lepo od tebe, da si boš šla pogledat 😉
    Kogoj, rabimo še tvoje slike!!!

  • 31. 7. 2010 at 20.54
    Permalink

    jp tanova ja :)… žio Jan

  • 31. 7. 2010 at 20.28
    Permalink

    zelo dobr napisano ostali ki niste šli vam je pač lahko žal

    sam neki me je zmotil uni ostanki nizo iz 2 sv vojne ampak in 1. zmotil me je ker sm tokrat povdaril

  • 31. 7. 2010 at 17.33
    Permalink

    A tanova Sanja? … Sanja živjo.

  • 31. 7. 2010 at 15.56
    Permalink

    nasledn let gre p sanja tud vrhove gledat 😛

  • 31. 7. 2010 at 11.35
    Permalink

    Napisan ajčao dobr. Obseg tak da se lahko Skavtič skrije. Incident mi spremenil življenje. Po taboru sm pogledal vse dele filma Back to the future … in je podoben scenarij notr, le da se glavna oseba zabije v avto leta 1985 ker so mu popustili živci in je šel dirkat z enim norcem, leta 2015 je pa moral še vedno plačevati odškodnino zaradi tožbe.

  • Mejach
    31. 7. 2010 at 01.45
    Permalink

    ni spet tolk hudo 🙂 kolar hvala za slike in filmček, ker brez tebe novica ne bi bila tako resnična! <3 radi te imamo 😉

Comments are closed.