FuŁ NeRealno

Zbirali smo se v avli na železniški postaji. Ko smo uvideli, da bo končna številka udeležencev ostala nespremenjena tudi po 15min upanja, smo morali spremeniti dnevni plan.

Sredi noči smo se odpravili na avtobus št. 5, smer Podutik. Na končni postaji smo izstopili in se napotili na Toško čelo. Pri plakatu Zlatka Dobriča smo skrenili z glavne poti. Ob sončevem vzhodu smo prispeli na zasnegovani vrh. Enkraten pogled na ŠE osvetljeno Ljubljano z vzhajajočim soncem. Brez obotavljanja smo nadajlevali prke Sv. Katarini. Med potjo smo razmišljali, zakaj ni bilo ostalih da bi šli na Vremenščico. V zgodnjem jutru smo porabili postanek. Ker je bilo prvotno mišljeno, da si bomo skuhali vrečko iz juhe smo pomislili: ” Le zakaj je nebi?”Vrečko iz juhe imamo, lonec tudi, vodo smo zlili stran, a imeli smo sneg, samo zakuriti je treba. Sej se da, igle mamo, je rekel Bine. Nakoncu smo se zadovoljili z doma narejenimi sendviči in riževo čokolado 🙂

Iskali smo bližnjice in se posledično izgubil. Zato smo uporabili metodo Gear Brylls-a, ki naj ostane skrivnost do naslednjič. Prisopihali smo mimo nekaj gronolomov in prišli na Sv. KaNtarino. Snega smo imeli do kolen, če smo pokleknili 😀 Ker 2,5h hoda še ni bilo dovolj smo se odpravili proti naprej. Smerokaz Slavkov dom je bil dovolj interesanten za nas. Kmalu za tem smo pozabili, kam smo namenjeni.  No, nekateri s(m)o vedeli, drugi pač ne. Bine je izjavil, citiram: “Sivkov dom, aja, ne, Slivkov, a ni? Ajoj no! Zdej že sam nevem več kaj je!” Ugotovili smo, da izjemno dobro (nevede) imitira Turka. V iskanju novih bližnjic smo morali prepešačiti prostrane njive in potok. Gospod v belem VW Polo-tu nas je hotel speljati na stran pota proti Ljubljani, a se nismo dali zmesti. Hoteli smo Slavkov dom, magar Sivkov / Slivkov.

Evotigana, Slavkov dom, mi pa smo prispeli pred odpiralnim časom. Zopet smo se naužili senvičev in nestrpno čakali, da so odprli. V domu smo naročili kakav in štruklje. Zmeda je nastala pri izbiri. Orehovi, ne, skutini, ja skutini, ne orehovi… Nasmejali smo se do solz. Bine, hvala! Pogovori so nanesli na poletni tabor in dan staršev. NEpodobnosti med fotri in sinovi pa Mejaču niso dali miru, zato je izjavil: ” Za Šampona sploh nisem vedu čigav je njegov fotr…” fuŁ neRealna 😀

Veselih ust, polnih trebuhov smo krenili v Medvode, od koder nas je 25ka odpeljala domou al domol? 😉

__________________________________________________________________________________________

PS: Največkrat izrečena besedna zveza –> fuŁ NErealno 😀

Smejal smo se pa tolk, da so se nam kr SOLZI OČILE … fuŁ nerealno!