Urbanacija 3.0

Osamljeni, najmlajši dekleti … edini predstavnici Ljubljane 5, sva se znašli med samimi nabildanimi študenti v hudi tekaški opremi pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani. Gledali sva jih na začetku začudeno, kasneje pa ubogo in nemočno, oni pa naju nazaj čudno in misleč »Le kje imata superge in pajkice za tek?? Pa naglavno lučko in kuli??!«. In precej hitro sva se začeli čutiti izbočeno. Medtem, ko so se vsi fizično (neustavljivo) ogrevali, sva se midve miselno pripravljali na to, kako bova našli VEČINO točk.

Premaknili smo se 10m stran na štart (in že tam sva bili izrinjeni iz vodilnega položaja v ozadje). Po znaku za začetek, so vsi stekli, midve pa sva se še odločali v katero smer jo bova mahnili. Pri paviljočku na Kongresnem trgu smo dobili še zemljevid z označenimi točkami in šiframi ter z napisom, kje se katera točka nahaja (okno, žleb,…). Prvo točko sva našli presenetljivo hitro. Hkrati pa sva se kot pravi skavtinji znajdli v neugodni situaciji in z opeko črtali šifre, ker seveda nisva imeli s seboj kulija. -.-

Naslednje točke sva tudi našli kar precej hitro. Se pa je videla tekmovalnost, ker so naju vsi želeli napotiti v napačno smer s tem, ko so tja tekli. A sva držali skupaj in se jim uprli. Med potjo sva jedli Špeline piškote, ki so nama dajali energijo za pot. Po tri točke sva morali na Ljubljanski grad, a sva eno izpustili zaradi najine varnosti, ker nisva imeli lučk (in vse ostale potrebne opreme). Seveda sva se kot pravi skavtinji znašli in se odločili, da si bova pot olajšali z vzpenjačo, ko pa sva hoteli kupiti karto, sva se očitno prijaznemu prodajalcu kart/vozniku vzpenjače tako zasmili, da sva se lahko peljali zastonj.  Po prihodu na Grad, sva uspešno našli drugo točko in zagnano hodili po zadnjo točko. Medtem sva se pogovarjali z najinim četovodjo Luko Mejačem. Vmes sva se sicer malo pohecali, da sva šli z zemljevida, a glej ga zlomka, kmalu sva ugotovili, da je to res -.- in da sva šli predaleč. Obrnili sva se in se vztrajno vrnili po rahlem klancu do točke. Vmes sva še sekali pot, ki je bila zeloooo strma, a nama je uspelo. Našli sva zadnjo točko (beri 15to od 16ih 😉 ) in bili sva zelo veseli in ponosni na najin izjemen dosežek.

Pot sva prehodili v 144 minutah in NISVA bili zadnji (čudež :P). Seveda sva skoraj celo pot hodili in le malo tekli, kot bi morali in kot so to vztrajno počeli drugi =), a bova pridno nabirali kondicijo in zmagali na naslednji urbanaciji (ki se je bova udeležili) xD.

* Špela & Vanesa *

Dekleti se ne izmišljujeta 🙂 Zaznati ju je moč na uradnem posnetku. Bela in rdeča kapica 🙂 (pri 0:25 in 0:37)

In še uradni video, ekipe SKAVTnet: