ŠVERCANJE SOLI IZ HORJULA V IZOLO

Naše enoletno druženje se je bližalo h koncu. Ostalo nam je le še zadnje, a najpomembnejše, najzahtevnejše in najbolj nepozabno dejanje -ROUT. Po praznovanju dvajsetletnice skavtov na Fužinah smo si vzeli manj kot dan počitka in tako v ponedeljek, 22. 7. 2013 ob 21h začeli našo avanturo. Odpeljali smo se na izhodiščno točko, v Horjul, kjer smo po nesrečnem naključju dan prezgodaj spoznali Martina Krpana. Mrzla noč se je prelevila v vroč dan in začeli smo naš prvi in zadnji rout v noviciatu. Imeli smo 116,7% udeležbo prve 3 dni, kasneje 100%, zadnji dan pa le 66,7%. A o tem kasneje. Torej, zagrizeno smo se  odpravili novim izzivom naproti. Tik pred začetkom hoje nam je Martin Krpan zaupal v last sol, ki smo jo morali pretovoriti prav do morja. Že po nekaj kilometrih, smo se morali ustaviti in napolniti naše zaloge vode, medtem pa smo se igrali zanimivo igrico “potežkaj mi ruzak”. In glej ga zlomka, ugotovili smo, da imata punci najtežja nahrbtnika, saj mora tudi kdo s seboj nositi avtane, osvežilne robčke, gele za tuširanje, zobne paste … Pot smo nadaljevali z naslednjo igrico “ugani kdo”. Svojemu levemu sosedu smo določili osebo, ta pa si je moral z različnimi vprašanji pridobiti dovolj podatkov, da bi ugotovil, kdo je. Končni sklep igre pa je bil ta, da nam primanjkuje osnovno znanje o izmišljenih likih, ali pa smo bili že na začetku utrujeni. Vroče sonce nas je prisililo v postanek, ki smo ga naredili v Logatcu in je bil namenjen kosilu in počivanju. Že dopoldan smo naredili 15 km, zato se nam je kosilo kar prileglo. A nihče od nas takrat še ni vedel, da nismo niti na polovici prehojene poti tistega dne. No, seveda smo morali že ob prvem postanku odpreti kar nekaj zavojčkov različnih obližev in si polepiti pridobljene prve žulje. Pot nas je po koncu najhujše vročine vodila čez hribe in doline do konca in še dlje. V večernih urah smo že vsi izmučeni prispeli preko najvišje točke našega routa v vasico Gorenje, kjer smo po večerji tudi prenočili. Takrat smo izvedeli tudi dejstvo, da je vodstvo ponosno na svoj noviciat, saj smo prehodili 31 km namesto načrtovanih 18.

Zgodaj zjutraj naslednji dan smo se po zajtrku ponovno odpravili na pot. Vodila nas je mimo znanega Predjamskega gradu (za obisk WC-ja ti zaračunajo 1 evro) in slavnega Nanosa do Razdrtega, kjer smo zadnjič obedovali z Martinom Krpanom, ki nas je moral zaradi nove robe iz Nemčije na žalost zapustiti. S tem smo izgubili tudi 16,7% udeležencev, zagrizenega vodjo iger in kitarista (s kitaro vred) :(. Ker smo “hard core” noviciat, smo se odločili, da je prelahko prehoditi 18 km, zato smo pot nadaljevali do Divače in s tem pridobili malo manj kot 10 dodatnih kilometrov in naprej predali že nekaj tovora.

In začel se je tretji dan oz. dan višinske razlike. V tem dnevu smo osvojili nešteto zadnjih vrhov (saj naj bi imeli zelo slabo komunikacijo in nikoli nismo pravilno razumeli o katerem hribu govorimo). Najprej smo se povzpeli na Kokoš in dokazali, da napisi lažejo, saj smo jo osvojili v manj kot uri, čeprav je na začetku pisalo, da je pot dolga 1h in 30 minut. Po spustu smo se s krvavimi žulji okrepčali v vasici Krvavi Potok. Po vsakem postanku smo kot pravi dedki in babice potrebovali nekaj minut (beri: pol ure :D), da so se naše noge “zalaufale” in nismo šepali, kot bi nam bilo 90 let. Vztrajnost je lepa čednost, zato smo se odločili nadaljevati pot. Ponovno smo se povzpeli na hrib in nato nadaljevali čez planoto, kjer smo opazovali lepote Slovenije, ki jih skozi okno avtomobila ne moreš začutiti :). Čeprav nismo prečkali nobene meje, sta nas vseeno pred neko vasjo natančno prevohala in pregledala dva psa. Bila sta mnenja, da nismo nevarni in sta nas spustila dalje. Tik preden smo se začeli spuščati z zadnje vzpetine (tokrat je bila res, res zadnja :D), smo prvič zagledali naš cilj – MORJE. Ker se je tokrat naša pot končala malo prej kot po navadi, smo se odločili, da bomo obiskali sv. mašo v Kastelcu. Po večerji sta nas voditelja že kar ob 22h prijazno nagnala spat, kar nas kljub temu, da smo na podobne “fore” padali že prej, ni izučilo in smo spet slepo verjeli, da se bomo res naspali (preveč lepo, da bi bilo res, itak -.-”). Ura je bila nekaj čez 4, sredi noči, ko so nas nenadoma odkrili “cariniki”, saj so nas imeli na sumu, da ilegalno tovorimo sol. Zato smo na vrat na nos popokali šila in kopita (skoraj vsa :)) in se v tišini odpravili proti obali. Zadnji kilometri so bili prava Kalvarija za naše podplate, žulje, ramena, hrbte, boke in pa tudi psiho. A kar naenkrat se je pred nami pojavil napis Koper 13 in s tem prebudil v nas najmračnejša čustva. Zato smo se par kilometrov za tablo odločili za kratek postanek, ki se je prelevil v dopoldanski počitek. Na srečo pa sta nam le-ta in pa obilen zajtrk dala novih moči za nadaljevanje poti, kljub temu, da smo bili že skoraj pravi prešvicani zombiji. Na srečo pa smo dokaj kmalu zagledali napis, ki nam je dvignil breme s pleč in napolnil ego (enim manj, drugim več :P). To je bil napis Ankaran/Ancarano; s tem je bil naš cilj uradno dosežen in to kar 2 dneva in pol prezgodaj. Vsi veseli smo se odpravili proti plaži in se leno pripravljali na prvo letošnje kopanje. A to je bilo nič drugega kot pravo razočaranje. Kot da nismo imeli že dovolj hoje, je bilo potrebno do ravno prav globoke vode hoditi sto let, nato pa smo zaplavali v kup trave in milnice ter ostalih odpadkov … brez besed, res. Med routom smo neskončno pogrešali tekočo vodo za umivanje in tukaj so nas pričakali super tuši za 20 centov (voda pa ni tekla niti minuto). Punci pa sta iznajdljivo prelisičili sistem in se stuširali na dolgo in široko. Potem pa smo se z avtobusom spokali iz Ankarana v Izolo in se tam kopali, zabavali in uživali. Bilo je skoraj prelepo, da bi bilo res, a tokrat je bilo poležavanje, kopanje, tuširanje in lenarjenje resnično, a zasluženo. Zvečer, ko smo prišli k sebi po skoraj 95 kilometrski poti, smo se odločili, da je potrebno izkusiti tudi večerno življenje v Izoli. Ker sta Gašper (skoraj pred kratkim) in Blaž (skoraj kmalu) praznovala svoja rojstna dneva, sta nas prijazno povabila na pijačko, prej pa si je vsak za večerjo privoščil topel sendvič oz. hamburger. Vmes smo si privoščili tudi kepico sladoleda, saj sta punci zmagali v stavi, da se med routom ne bosta skregali (se pa mnenja glede tega krešejo, saj nismo predhodno določili natančne definicije besede zveze “skregati se”). Prijetno utrujeni smo se vrnili nazaj na plažo in kar tam prespali. Zjutraj smo se zbudili v nov dan, zadnji skupni dan noviciata, a se takrat tega še nismo zavedali.

Prelepo, da bi bilo res, je dan potekal tako kot prejšnja. Pojedli smo zajtrk in se šli kmalu spet kopat. Vendar ker fantje razumejo frazo “gremo plavat” kot “pejmo se tunkat”, sta bili dekleti stunkani še preden sta se zavedli resnosti položaja.

A da stvar ne bi postala monotona in da ne bi našega routa po nesreči zamenjali z lenarjenjem na plaži, smo ponovno začeli izboljševati naše noviciatovse vrline. Voditelja sta nas poslala na služenje v mesto. Razdelila sta nas v pare in vsako dvojico poslala v svojo smer. Bili smo pripravljeni pomagati in delati, a je bila očitno ura taka, da je malo ljudi potrebovalo pomoč. Na koncu pa smo bili vsi po svoje uspešni. Prva dvojica je pomagala pri čiščenju bara in s tem postala internetna senzacija, druga dva pa sta nudila predvsem psihično pomoč, saj sta poslušala težave mnogih ljudi. Vsi so bili presenečeni nad tem, da se nekdo sploh ponuja, da bi brez vsakega plačila opravljal delo, a tudi hvaležni.

Ker pa je vsega lepega enkrat konec, je kmalu nastopilo zadnje kopanje noviciata s 100% udeležbo, vendar tega še nismo vedeli. Ob sončnem zahodu smo si vzeli čas zase, premleli rout, celo skavtsko leto, se poglobili vase in pa razmišljali o vodstvu.

Sledila je zadnja večerja, ki je tik pred odhodi vedno nekaj posebnega. Takrat skoraj vsak dobi za pod zob nekaj, o čemer je sanjal cel rout. In tudi tokrat je bilo tako.

S polnimi nahrbtniki smo se ponovno opotekali naokoli. Ko smo bili siti od čevapčičev, palačink, kumar, paradižnikov … so sledile se kremšnite.

Skavt naredi vsak dan vsaj eno dobro delo in ker so bili naši želodci že popolnoma polni, smo kremšnite ponudili nekim turistom, ki so sedeli blizu nas (seveda so nas kasneje vprašali, zakaj smo to storili, saj so bile kremšnite res dobre).

Sledili so odhodi. Na žalost se jih nismo popolnoma zavedali, saj smo imeli polne roke hrane in v tistem trenutku se nam je zdelo vse neizmerno smešno. Tik preden so se naše poti ločile in preden je bilo konec najbolj kul noviciata, sta nam voditelja s “prešvercano” soljo posolila pamet, podarila kamenček in nam še zadnjič zaželela srečno pot. S solzicami v kotičku očesa sta nam naročila še zadnjo stvar. Vsi smo se nekako morali spraviti pod spuščeno rampo, stopiti do roba pomola in odložiti nahrbtnike. S skokom v morje smo po navodilih voditeljev simbolično skočili tudi v “nove vode”. Takrat smo tudi kamenček odvrgli v vodo in noviciata ni bilo več. Čeprav sta prej omenila, da nas bosta zapustila, jima nismo verjeli, saj smo mislili, da smo jima končno preprečili, da bi nas ponovno vrgla na “foro”. A ko smo po lestvi splezali iz vode, ju ni bilo več in ostali smo prepuščeni samim sebi. Članek je napisan, torej veste, da smo se živi in zdravi sami vrnili domov :).

Rout je bil res nepozaben, poln lepih trenutkov, vesel, zanimiv, zabaven … (nam bo ostal v res lepem spominu). Za to gre v veliki meri zahvala našima (sedaj bivšima?) voditeljema, saj sta se resnično potrudila, da bi rout in pa tudi celo skavtsko leto nasploh izpadla čimbolje. In uspelo jima je. Spletli smo nova prijateljstva, postali smo skupnost, ki je skupaj prehodila res dolgo pot, šla čez različne stvari in opravila s služenjem.

Gašper in Jan, hvala vama za vse!
Sicer pa že od nekdaj pravijo in tudi mi povemo tako, da slike povedo več kot tisoč besed.