Route 2014

Članek 🙂 Ne da se nam ga pisati. Kava ni dobra. Rut je bil tko neki pol (bi rekla Špela). Mikopiščič bo jezen :). Kaj je še za povedat? Gašper ne mara zgubljati, pač ne prenese poraza. Na rutu smo dal čist preveč denarja za kavo … prehodili smo skoraj 100 km v 4 dneh. En dan vmes smo še počivali. To je to. Če vam ni všeč, napišite svojega. Lp

V ponedeljek, 28.7.2014, smo se zbrali 5.55 na železniški postaji. Tak je bil vsaj plan … ampak zgodnje vstajanje ni naša močna točka. Z “manjšo” zamudo (6.15) smo se vsi zbrali, nakar smo 6.30 ugotovili, da Miščiča ni. Vlak je speljal s perona ob 6.50 in kmalu je prišel tudi Miščič (6.54) … ah ja … logično, je bil naslednji vlak šele malo pred deveto, zato smo se skoraj odpravili nazaj spat. In takrat nas je že prvič ujel dež. Po zajtrku, jungle speedu in opazovanju čudaka v baru, je končno napočil čas, da stopimo na vlak :). Drugič nas je dež ujel le nekaj ur pozneje pred Tušem v Brežicah, kjer smo kupili “odlične” hrenovke z odtisom nogometnih žog … ja, kaj pa pošiljamo fante v trgovino a ne :). Pot nas je vodila po dolgi dolgi dolgi RAVNI cesti do Kostanjevice na Krki. Tam je bila ustanovna seja KKK klana. Ali vas zanima kaj to pomeni? Nikoli ne boste izvedeli :). Hecamo se :)…ali pa tudi ne :).

Dragega soklanovca Bineta smo razočarali, ker nihče ni želel po Kostanjevici iskati nočnega življenja (a.k.a. “lajfa”). A nekatere (beri: Gašperja :)) je preveč sram hoditi v umazanih čevljih in se pogovarjati s “ta hudimi” :). V sen nas je zazibalo izmenjavanje kočljivih informacij o vseh klanovcih in ljudeh, ki jih poznamo (a.k.a. tračanje). To noč nas dež ni nič budil.

V torek smo pot nadaljevali po DOLGI ravni ravni ravni ravni ravni ravni cesti … A se vam vleče ta članek? Nam se je tista cesta precej bolj vlekla … posledično, je naš predragi Miščič dobil nov vzdevek. Najprej Piko Miščič, potem je pa iz tega nastal Miko Piščič :). Kot bralca tega članka te obvezujemo, da ga od sedaj naprej tudi ti kličeš tako :). Po odličnem kosilu (tortelini s topljenim sirom in šunko) v Novem mestu smo se (logično) odpravili na drugo kavo. Nabiti s kofeinom in z oskrbljenimi žulji smo se odpravili skozi Novo mesto, kjer je Bine zopet iskal novo priložnost za ”it u lajf”. Našli smo odlično kopališče, kjer je bila voda reeeees ledena, ampak smo se vseeno uspeli skopati :). Za večerjo ena super juhica potem pa noč. Ko bi le bila mirna … na žalost nas je sredi noči zbudil dež. V upanju, da ne bo prehudo in da bo ponehal, smo želeli zaspati nazaj.

Okoli šestih zjutraj smo se morali prestaviti v kafano. Po treh kavah (na osebo), je Gašper sklenil, da zdaj pa res moramo iti naprej :(. Kljub upiranju preostanka klana, smo se vseeno odpravili na pot. A nismo prišli daleč :). Odločili smo se, da preskusimo Gašperjevo igrico v kateri je po njegovem mnenju on zmagal (skupaj z Blažem). Bravooooo!!!!Čestitamo :). Ampak vsi vemo, kako je v resnici bilo, a ne :)? Skratka, prispeli smo v Žužemberk, kjer je liloooo … V hišici na drevesu smo si privoščili puding s piškoti, potem smo se pa odpravili na večerjo v bar Pod gradom. Tam smo spili nekaj kav, pojedli nekaj pic … Ostali toliko časa, da so nam ponudili, da tam prespimo. Seveda smo to ponudbo z navdušenjem sprejeli.

Zjutraj nas je pričakala kavica, saj nam je odhod preprečil dež. A pot nas je vodila naprej do našega “cilja”. V Zagradcu smo bili lačni in je moral “oči Gašper” zamenjati pasulj za joto, ker otrokom pasulj ni bil všeč. In speeet je bil dež … iz česar je sledila kafa. Prišli smo, do izvira Krke, kjer smo se tudi “kopali” (= zmrzovali). A KKK klanu ni bilo to dovolj, zakaj ne bi šli do Ljubljane? Z žulji je bila pot težavnejša, a vseeno smo prišli do Luč – vasi s super kulskimi hišami in spet smo pristali tam, kjer vedno, na kavi … Hvala Gašperju in Pikotu, da smo imeli streho nad glavo v hiši (še nedograjeni).

Konec je bil že nevarno blizu, naš naslednji “pol cilj” je bilo Grosuplje. Čeprav nas v Grosupljem ni ujel dež, smo se odločili, da bomo spili poslednjo skupno kavo. Vanesa, Blaž in Martin so odšli domov, ostali pa smo vzeli pot pod noge in šli naprej do Ljubljane. V Škofljici smo imeli pavzo in takrat nas je ujelo sonce in zadnji dan smo dobili zabavne sončne opekline, a je kar je. Takrat je tudi utrujenost naredila svoje in med tekanjem po parku smo začeli tekmovanje v polivanju s sparjeno vodo (in naredili sramoto soklanovcu Binetu, ki je nedolžno pil kavico). Povzpeli smo se na Orle, prišli čez in z nenormalno hitro hojo prišli ob 18.59 na Fužine. Takrat smo se poslednjič usedli skupaj za mizo in spili zadnjo zadnjo kavico. Bila je dobra :).

Skratka, če povzamemo, mi smo super, kava je včasih dobra, včasih tut ne, dežja je bilo fuuuuuul, …

Vaš K(rka)K(kiša)K(kafa) klan