SKAVTSKI KULTURNIK PO FUŽINSKO ali FUŽINSKI KULTURNIK PO SKAVTSKO

Oboje je pravzaprav pravilno in ne vem, kako bi bilo boljše napisati, da bi skavti na Fužinah in same Fužine dobile poseben poudarek.
Saj si ga zaslužijo. Prav zares. In še to bi treba napisati zraven, da sem bila po dolgem času spet zelo ponosna. Na fužinske ta male, ta srednje in ta velike skavte in na Fužine.

Kdaj? Kam? Kako? Čemu? Kdo? In zakaj tak uvod?

KDAJ? V nedeljo, 8.2.2015 na slovenski KULTURNI PRAZNIK ob 16:30h se je zgodil KULTURNIK. Povabilo in plakat sta veliko obetala, pa vstopnice tudi. Vse je bilo narejeno tako, kot se spodobi. In ker skavtskega kulturnika nismo imeli že kar veliko let, zdi se mi, da kar 10 let, je bilo navdušenje veliko, radovednost pa še večja.Vmes se je zamenjala skoraj cela generacija skavtov, bivši voditelji so poročeni in imajo otroke pri skavtih, bivši volčiči so zdaj voditelji, zamenjal se je tudi župnik, odrasli skavti smo osiveli in se razredčili. Skratka, marsikaj je drugače…. In smo šli.

KAM? V kinoteko, ja KINOTEKO na Miklošičevi. Lepo je, da se kultura praznuje kulturno in alma mater slovenskih kinodvoran je tudi stara, dobra kinoteka. Ob vhodu smo dobili zanimiv gledališki list, posedli smo se in dvorana je bila kmalu polna do zadnjega kotička. Skavti vseh generacij, njihovi starši in stari starši, prijatelji in znanci. Vsi željni kulture. Vsi v veselem pričakovanju. In začelo se je…

KAKO? Z zatemnjeno dvorano, s pianistom na levi in z župnikovim pozdravnim nagovorom. Kratkim in jedrnatim. Zanimivim. Nadaljevalo se je z napovedovalko, ki ji je ime Neža in napovedovalcem Martinom. Je bil pa krasen in odločen in iznajdliv in čisto pravi. Neža mu je popolnoma parirala. Preoblačila sta se kot pravi špikerji, koketirala drug z drugim, si malo tudi nagajala, se izzivala in dopolnjevala, tekmovala, kdo bo boljši in kdo bo bolj osvajal občinstvo… Ja, tudi to znamo mi Fužinci.

V programu so na zanimiv način povezali oba velika človeka. FRANCETA PREŠERNA, največjega slovenskega pesnila in SIRA ROBERTA STEPHENSONA SMYTHA BADENA-POWELLA, gilwellska barona in lord, generala in poročnika, plemiča in pisatelja, konjeniškega oficirja in ustanovitelj skavtskega gibanja.

Nista bila sodobnika, Prešeren je bil že osem let v grobu, ko se je rodil B.P.. V maminem naročju je neusmiljeno jokal in se potolažil šele, ko so mu okrog vratu zavezali skavtsko rutko…. Izjemno zanimivo – skozi skeče, recitacije, deklamacije in zaigrane prizore so naši skavti vzporedno prikazali njuno otroštvo, zgodnja leta, srednja leta, starost in zadnja leta življenja. Sodelovali so prav vsi, od volčičev, čete, klana, SKVO in odraslih skavtov. Sceno so sproti in zelo hitro razdirali in postavljali, prilagajali in dopolnjevali. Odličen pianist, ne poznam ga po imenu, je spretno povezoval vse prizore in na velikem platnu zadaj na odru so se vrstili prizori, ki so dopolnjevali vse tisto, kar se je dogajalo na odru. Izjemno lepo!

Meni osebno je bilo zelo všeč, ker so velikega Prešerna prikazali takšnega, kot je zares bil. Človeka, ki je bil na eni strani velik in pomemben pesnik, na drgi strani pa uboga človeška kreatura, polna problemov, neuresničenih sanj in idealov, z neuresničeno ljubeznijo do nedosegljive Julije, s prijateljevanjem z mlado in revno Ano Jelovškovo, z otroci, katerim ni znal biti oče in za katere ni znal skrbeti. DOKTOR FIG, nežen in razočaran, velik v resnem pesnjenju, pa tudi šaljiv in perverzen v nekaterih pesmih, ki jih skoraj ne poznamo, je pred nami stal v vsej svoji veličini , pa tudi v vsej svoji nemoči in bedi.

Bravo, skavti! Spomnila sem se, kako je po FILMU O PREŠERNU, ki je doživel izredno dober sprejem, pa tudi zelo veliko ostrih kritik, nekdo rekel: “Takšen je pač bil in takšnega imamo radi in ponosni smo nanj!”

B.P. jih je navdušil s svojo vojaško držo. Na odru so korakali in poveljevali, se streljali in ubijali, imeli TEE TIME ob 5h, zbrali prve fante na poskusnem taboru RJAVO MORJE (Brownsea, ki je otok) in jih učili taborniških veščin. Super ste to naredili!
In lepo se mi je zdelo, da so na koncu prebrali B.P.-jevo zadnje pismo, tisto, ki ga je napisal pred smrtjo in je aktualno še danes. Pismo, ki vsebuje znameniti in še danes zelo aktualen stavek: “Edini način kako doseči srečo je, da srečo podarjamo bližnjim. Poskusimo pustiti svet za seboj kanček boljši, kot smo ga dobili.”

IN ZAKAJ TAK UVOD? Zato, ker je bilo zares lepo in zato, ker je bilo narejeno na drugačen način. Na moderen, iskren, oseben, neposreden način. Zato, ker je bilo narejeno na fužinski način. Zato, ker sem bila res ponosna, da sem skavtinja in da znajo fužinski skavti narediti nekaj takega. Veliko truda je bilo vloženega v to dogajanje in lahko lahko so ponosni nase.

In moja velika želja na koncu? Rada bi, da bi to predstavo videl še kdo, tudi drugi stegi in čete in klani po Sloveniji, predvsem pa…. Ne bom povedala na glas, naj to ostane skrivnost. Sem pa povedala Roku in Neži…

Edini način kako doseči srečo je, da srečo podarjamo bližnjim…. To doživetje je bilo sreča. Velika, zanimiva in drugačna.
HVALA, FUŽINSKI SKAVTI!

Ester, AA Čebelica

One thought on “SKAVTSKI KULTURNIK PO FUŽINSKO ali FUŽINSKI KULTURNIK PO SKAVTSKO

  • Rok Ružič
    2. 3. 2015 at 11.45
    Permalink

    Slike: Primož Govekar

Comments are closed.