Zimovanje IV

Ko ne greš na zimovanje brez stripov o Tintinovih pustolovščinah

 

Kam gremo? Kdaj bomo že prišli? Kok dolg bomo hodil do hiše? Kaj bomo sploh delal?

Taka in drugačna vprašanja so se nam porajala v glavah, ko smo se odpravili na avtobus in se odpeljali neznano kam. Dokaj kmalu pa smo izvedeli vse to in še več. 🙂

 

Kot že neštetokrat, smo se v petek, 6.3.2015, ob 14.45 zbrali na železniški postaji in se čez dobre pol ure odpravili z avtobusom proti Visokem v Poljanski dolini. Zimovanje smo uradno začeli z IV molitvijo in se nato odpravili na pot proti naši hišici. Hodili smo 10 minut in že dosegli svoj cilj. Kuharja sta nam postregla s čajem in piškoti, potem pa smo nadaljevali s programom. Razdeljeni v tri skupine smo pri vsakemu voditelju izvedeli nekaj novega. Naučili smo se narediti nosila, v primeru, da se nekdo poškoduje in ne more peš nadaljevati svoje poti. Ponovili smo potna znamenja in se naučili uporabljati žolno. Pri tem ne mislimo na vrsto ptice, ampak na napravo, ki nam pomaga pri iskanju drugih ljudi, ki so v nevarnosti. Ko se je stemnilo, smo odšli na toplo in razpakirali. A ne za dolgo, kajti že je pisk piščalke oznanil večerjo in hitro smo se zbrali v jedilnici. V kratkem prostem času po večerji, so nekateri prebirali Tintinove pustolovščine in se skupaj na hitro pošalili na račun našega izvidnika, ki mu je podoben. Sledil je zabavni večerni program. “Prostovoljci” smo se igrali znano igro Twister, drugi so se zabavali ob igri jungle speed, spet tretji prepevali pesmi ob spremljavi kitare. Napočil je čas, da se spravimo v tople spalke in zaspimo.

 

Budnica, ki smo jo nekateri na skavtih že vajeni, nas je zbudila v zgodnje jutro. Hitro (kolikor se je le dalo) smo se morali pripraviti na reševalno akcijo. Razdeljeni v dve skupini, kot dve odpravi smo odšli vsak svojo pot, da bi čim prej prišli do poškodovancev. Pot je bila dolga in naporna. Med potjo smo prestajali izzive, ki smo jih morali uspešno opraviti. Ker smo bili v duhu še vedno skavti, smo popoldne naredili ogenj in si skuhali kosilo. Seveda poti še ni bilo konec, a kljub temu sta se obe odpravi proti večeru srečali in s skupnimi močmi pomagali ranjencema po svojih najboljših močeh in jima zagotovili varno pot. Mi pa smo se požrtvovalno odpravili peš. Po slastni večerji in vrhunskem večernem programu, smo zlahka zaspali v noč.

 

Ni večdnevne skavtske aktivnosti brez jutranje telovadbe. Pretekli smo pot, ki smo jo v petek prehodili, tam razgibali še ostale dele telesa in “navdušeno” tekli nazaj proti hiški. Nekateri smo s tem zaključili jutranje prebujanje, spet drugi so “hoteli” še malo teči. Zajtrk, ki je poleg znanega MMK-ja (za vse, ki še ne veste: marmelada, maslo in kruh) ponujal tudi čokoladni namaz, nam je vsem dal nove moči, da pospravimo svoje stvari in sobo v kateri smo spali. Kmalu za tem smo izvedeli, da so naši predragi voditelji skupaj s kuharjema zaklenjeni v kuhinji. Uporabili smo vse svoje znanje, ki smo si ga na novo pridobili in jih uspešno rešili. Po odlično izvedenem prejšnjem večeru (ko smo oskrbeli poškodovanca) in uspešnem reševanju voditeljev iz kuhinje, smo bili sprejeti v skavtsko reševalno službo. V znak smo dobili kljukice, ki smo jih ponosno pripeli na rutko. Medtem ko smo čakali na starše pa smo se pomerili še v štafetnih igrah in se igrali še eno nepozabno skavtsko igro, ki se imenuje klop (dobro, da staršev takrat še ni bilo). Prišel je tudi gospod župnik in skupaj smo po skavtsko prisluhnili Božji besedi. Zahvaljujemo se staršem, ki so nam postregli s prinesenimi dobrotami in tako polepšali kosilo. Kmalu smo se razšli in zapustili rojstni kraj slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja, voditeljem pa prepustili, da so lahko oni zaključili s pospravljanjem hiške. 🙂

Anja Mejač

Foto: Aljaž Ott Šaponia

DSC_1487 DSC_1412 DSC_1405 DSC_1378 DSC_1346 DSC_1311 DSC_1298 DSC_1245 DSC_1194 DSC_1174 DSC_1152 DSC_1151 DSC_1143 DSC_1138 DSC_1131 DSC_1120 DSC_1116 DSC_1108 DSC_1099 DSC_1094 DSC_1086 DSC_1060 DSC_1058 DSC_1036