Poslednji zmaji svoje vrste

Če ste nas prejšnji vikend (od 19. 2. do 21.2. 2016) iskali po fužinski džungli, nas verjetno niste našli. Volčiči smo se odpravili na sv. Jošta nad Kranjem, saj smo si želeli novih dogodivščin. V petek smo si pretegnili tačke in se sprehodili od železniške postaje v Kranju na vrh sv. Jošta. No, malo je bilo težko, ampak je čisto vsem uspelo priti do cilja, kjer je bila tudi hiša v kateri smo spali. Ko smo poiskali svoje sobe in se zagrebli za postelje, so nas poklicali stari volkovi. Nismo čisto vedeli, kaj se dogaja, ampak kmalu nam je postalo vse jasno. Izvalili smo se iz jajca in se spremenili v poslednje zmaje svoje vrste. Stari volkovi so postali Tabaluga, Srečka, Kopač, Nesaja, Šuhu, Bzz in Rubi (za jasnejšo razlago si poglejte risanko :)). Tabaluga nam je po slastni večerji dal plamen, ki nas je varoval pred zlobnim Arktosom. Ta je hotel zamrzniti Zelandijo, v kateri smo živeli. Po risanki smo kmalu zaspali in zasmrčali, saj je bila za nami dolga pot.

Sobota se je začela običajno z jutranjo telovadbo in zajtrkom. Med sladkanjem z marmelado pa smo ugotovili, da je naš plamen ugasnil, poleg njega pa je Srečka našla pismo. Seveda nam je pisal snežak Arktos, ki se je že veselil, kako bo sedaj zamrznil Zelandijo. Če bi plamen vzeli nazaj, nam je obljubil obračun. Ker smo pogumni zmaji, smo se požvižgali na njegove besede in se odpravili na Zmajevo goro iskat plamen. Šuhu, ki se nam je pridružil pri zajtrku, nam je namreč povedal, da je med preletavanjem Zelandije opazil svetlo lučko. In res je bila tam. Ko smo prispeli na vrh smo se razveselili plamena in seveda malice ter toplega čaja. Odpravili smo se nazaj in se med potjo zabavali na snegu. V hiši nas je že čakala Nesaja s Tabalugino juho, Arktosovo omako in drugimi dobrotami. Pozdravil nas je tudi Bzz, ki smo mu zaupali, da bo plamen varno prinesel v Zelandijo.

Po kosilu smo se malo zabavali po svoje, potem pa je Šuhu za nas pripravil nekaj modrih misli. Čisto zatopljeni v delo smo se prestrašili kepe, ki je kar naenkrat priletela v okno. Dobili smo še eno pismo. Verjetno ne potrebujemo omenjati čigavo. Debeli snežak nam je sporočil, da zvečer pride z vsemi svojimi pomočniki pingvini, saj nismo upoštevali njegovih navodil.  Kot poslednji zmaji svoje vrste, se ga nismo nič bali (mogoče malo), vendar nam je še nekaj manjkalo. Hitro smo si naredili krila, čisto taka, kot jih imajo pravi zmaji. Ko je padla noč, smo se odpravili do Arktosa, ki nas je že čakal s pingvini. Dal nam je pet preizkušenj. Za vsako opravljeno nalogo smo lahko prižgali en plamen. Ko je pri zadnji preizkušnji v Arktosa in pomočnike priletelo že približno 57849543 kep, so se vsi po vrsti ustrašili in zbežali. Prižgali smo še zadnji plamen in vse skupaj zmagoslavno odnesli do Zelandije. Kot so nam obljubili veliki Zelandci, je sledil pižama party. Nesaja pa nam je pripravila okusne mini Arktose J

V nedeljo smo se prebudili kot zmaji, a smo se kmalu znašli v džungli. Zelandija se je spremenila v brlog, kjer je bila tudi naša tabla, zvezki lova in stari volkovi. Mi pa smo spet postali volčiči. Hitro smo pojedli zajtrk in se lotili pospravljanja. Nestrpno smo čakali starše, in ko smo se vsi zbrali, smo se skupaj odpravili k maši. Po maši smo staršem predstavili, kaj smo počeli in z veseljem pojedli ali pa vsaj poskusili vse, kar so nam prinesli.

Če se boste sprehajali po sv. Joštu, že lahko opazite delce zelenih travnikov, ki se po naši zaslugi vedno bolj širijo. Zelandija bo kmalu spet zelena, tako kot mora biti.