Dober dan, življenje!

Kulturnik. Prvi in zadnji letos, drugi zapovrstjo po zopet obujeni dolgoletni tradiciji in več kot očitno segajoč po vedno višjih ciljih.

Letos smo se skavti odločili gledalcem približati skrivnost kroga življenja. Kroga, kot imajo svoj krog tudi letni časi.

Zbrali smo se v soboto, 19. 3. 2016, v Gledališki dvorani  Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana. Ko se obiskovalci že skorajda niso imeli več kam usesti in ko so kazalci na uri kazali, da je zamuda že dovolj velika, se je pričelo. Za slovesen začetek slovenska in skavtska himna, uvoden nagovor, molitev. Nato gre zares. Zaslišijo se prvi, nekaterim bolj, drugim manj poznani ritmi, ko naenkrat oder povsem zavzame sem ter tja premikajoča se oranžna barva, barva naših krojev, seveda. Oranžnemu valu z odločnimi koraki sledita voditelja letošnjega kulturnika, ki skoraj pompozen uvod dokončno naredita pompozen, ko večji Andrej dvigne manjšega Jurija visoko v zrak, kot je nekoč Rafiki dvignil novorojenega Simba. Ja, Andrej in Jurij, zapomnili si vaju bomo! Par besed, kako naj bi predstava potekala in krenili smo naprej.

Na odru je že stalo z (umetnim) Soncem obsijano drevo, odeto v cvetlično rožnate odtenke. Pomlad, torej! In volčiči, s katerimi smo se s časovnim strojem odpravili na misijo Otroštvo in si ogledali kaj so počeli otroci v različnih zgodovinskih obdobjih. Po vrnitvi v današnji čas je drevo ob zvokih pesmi Poletje v školjki svoje barve spremenilo v osvežujoče zeleno in že smo vedeli, da je na vrsti poletno obdobje mladosti, ki je kakopak pripadlo četi. Dekleta na takšen in fantje na malo drugačen, vsi pa na doživet in humoren način, so nam prikazali, kakšna je zanje prava mladost. Poletju je sledila, glej ga zlomka, jesen. Drevo je sedaj žarelo v oranžno-rjavih odtenkih. Pomlad pa je bila zanju, kot pravi Adi Smolar, in za vse nas na kulturniku že daleč. Pa vendar, kot so nam dali jasno vedeti klanovci, obdobje (pozne) odraslosti, ne pomeni samo še čakanja na konec, ampak nam lahko prinese tudi najboljše v življenju. Nato smo se za hip ustavili ob vprašanju Kaj je to življenje?  in se zamislili nad dejstvom, da lahko za vsakega od nas pride zima že jutri. In je prišla. Na oder. In z njo ples bobrov ob golem drevesu. Drevesu, ki nam je s svojim padcem in trenutkom tišine dalo vedeti, da je napočil ta čas. Toda ples se je nadaljeval, bil je to ples spominov. Tako, leto je bilo naokoli in prišla je nova pomlad, ki jo je naznanjala mladika drevesa na odru. Voditelji smo v vedrem pomladnem duhu še enkrat zaokrožili skozi obdobja življenja in nakazali, kako se stvari ohranjajo in prenašajo naprej. Kako krožijo in s tem tvorijo krog življenja.

Krog življenja, ki ga, če malo pokukamo k teti matematiki, omejuje krožnica življenja. Črta sestavljena iz nešteto točk – življenj vseh nas. Nova življenja prihajajo in stara odhajajo, krog pa tako ostaja enako velik, vedno isti, eden in edini, krog življenja. Zato je prav, da se zavedamo, da je vsako življenje, tudi naše, pomemben del tega kroga in ga zato vsak dan znova pozdravljamo; dober dan, življenje!

Kulturnik torej živi naprej. Drugačen kot mnogo let nazaj, drugačen kot lani, toda še vedno v svojem bistvu ostaja kulturnik.  Nas skavte pripravi do tega, da začnemo nekoliko bolj kulturno razmišljati, gledalcem pa omogoči, da na plano privlečejo celo paleto čustev; od veselja pa do ganjenosti. In jih na koncu ali pa že vmes pusti malce zamišljene. Do naslednjega leta, ko pride na vrsto nov kulturnik.