Popotovanje od Jesenic do Pogačnikovega doma na Kriških podih

Kot nam je že dolgo v navadi, smo se klanovci Ljubljane 5 podali na potovalni tabor. Zbrali smo se na železnšiki postaji. Potem smo se peljali z vlakom. Potem smo si kupili hrano. Potem, potem, potem…

Po vročih in žgočih cestah gorenjskih,
Od Jesenic pa do Mojstrane zale,
Hodili so pobje:lepolasen, lepook, leposloven, ter lepoglasen.

Te lepe vrline v njih so vkovane,
Želele bi si, jih mične vse dame.
Časa za take stvari na poti žal ni,
Kdor Kriških podov si osvojiti želi. #frizerska rima

Aljažev dom, topel in ličen,
Vendar prenizek s svojim stolpičem.
Pogumno naprej do gorskega vrha,
Preden doseže jih gorska ta prha.

Klancu ne kraja ne konca,
Poslužijo se raje lonca.
Topla juhica se vsem prileže,
Upajo da nekdo ne podleže.

“Pa ne ta dež”, se je nekdo oglasil,
Ko drugi svoje stvari hitro je “spasil”.
Razbesnelo se hudo je nebo,
Rekli so: “Kar bo, pa bo.”

“Počasi in vztrajno!”, pravi modri član,
“Se ne mudi, saj ni še dan!”.
Gorski bivak je kot luč v temi,
Še posebej za spanca potrebne ljudi.

Zjutraj ob glasbi slovenski,
Ponovno zapodijo se v hrib peklenski.
Pod skalo srečajo strašne kozoroge,
Ki ne bojijo nobene se nadloge.

Potem pa prvi zagleda in reče: “Ali je to koča?”,
“Kaj pa drugega, Soča?”, mu drugi odgovori,
Ko zadaj sopiha, da prišel bi do diha.

Kot slovenska šega narekuje,
Poseči po “ta kratkem” je vedno prve nuje.
Hrane in jedače dosti je za vse,
Ostanke pa pojejo kozice.

Osebje je izvrstno in prijazno,
Veliko delajo, gostje pa premikajo se bolj počasno.
Ob večeru ko ostali prišleki zaspijo in sanjajo na nebeško modrih oblakih,
Pobje in osebje igrajo se igro pri kateri kaže se stvari v čudnih znakih.

Kot zadnje dejanje sledijo še odhodi,
Zapusti jih dolgoletni član, Albin po imenu.
Zjutraj odpravijo se v dolino, domov: lepolasen, lepook, leposloven, ter lepoglasen.

Blaž Horjak