Izgubljeni – zimovanje PP

Temperature pod ničlo, zmerno do močno sneženje tudi do nižin.

Takšna vremenska napoved nas je pospremila do Stare Fužine, alpskega naselja ob Bohinjskem jezeru, ki je bil naša izhodiščna točka letošnjega zimovanja. Meteorologi niso lagali. Ko smo oblačili smučarska in vodoodporna oblačila, obuvali vrečke in gojzarje, so s črnega večernega neba padale debele snežinke.

Prvi planiran postanek na planini Blato, nato še druga polovica na poti do cilja, planina Krstenica.

Samozavestno, pod vodstvom novega klanovodje Luka, smo zagrizli v vzpenjajočo se asfaltirano cesto. Minila je ura. Luka je vztrajal, da je do prve polovice poti – planine Blato – le še 20 minut. Minili sta dve uri. Pot s snegom do gležnjev se je navidezno neskončno vila v temo. Morala je bila vedno nižja, sneg je bil vedno višji.

Ob prihodu na Blato je bilo olajšanje zamaskirano s skrbjo, da smo šele na polovici poti, ura se je pa približevala polnoči. Planiran prihod na Krstenico še v istem dnevu je postal neizvedljiv. Premraženi in mokri smo se odločili zasilno prenočiti kar na verandi planinske hišice. Težko zanikam, da usoda ni poskrbela za nas. Veranda je bila opremljena z majhno pečko in kupom lesenih polen. Z improvizirano steno iz šotork in trudom fantov pri kurjavi smo dosegli prijetnih 7 stopinj Celzija in prenočili.

Na žalost lastniki koče nikoli ne bodo vedeli, kako se je tisto noč na njihovi osem kvadratnih metrov veliki verandi v spalkah stiskalo osem ljubljanskih skavtov.

Zbudili smo se v sončno zasneženo jutro in po zajtrku pot nemudoma nadeljevali. Po dveh urah in pol je ob pogledu na planinske koče Krstenice navdušenje močno naraslo. Hišo smo hitro segreli in se lotili priprave kosila. Misel na prenočitev med dejanskimi štirimi stenami je vsem risala nasmeh na obrazu. Karaoke ob spremljavi radia, ogled derbija na telefonu in topljenje snega za pripravo čaja, so sestavljali naš prvi, zadnji in edini večer na Krstenici.

Zdi se, kot da so nam Bohinjske gore v zahvalo in poplačilo postregle s čudovito igro svetlobe ob sončnem zahodu in spokojno elegantnimi pastelnimi odtenki jutra, ki so nas s sončnimi žarki varno pospremili v dolino.

Ali je bila pot vredna, lahko na podlagi slik presodite sami. Vsekakor se je bomo klanovci še dolgo s ponosom spominjali.

prispevek je pripravila Levinja da te kap