Naše romanje skozi oči očeta

Veste, nisem skavt.

Zato sem cel teden pred romanjem na Brezje preverjal, kakšno bo vreme, devetindevetdesetkrat potožil ženi, da bo morda deževno in, ko nisem našel svojih priljubljenih nogavic (ki preprečujejo žulje), zadnji večer skoraj odpovedal.

Sedemnajst kilometrov je le sedemnajst kilometrov, žulji bolijo, dež pa je – no ja, saj že veste – moker.

Stegovodja je svojo pot začel že v Ljubljani. Drugi smo se pridružili v Kranju, volčiči in bobrčki pa v Podnartu. Sveto mašo na Brezjah smo – skupaj z g. župnikom – darovali za Roka. Potem pa smo imeli še priložnost za druženje in pogovor, tudi s tistimi, s katerimi smo se tokrat morda prvič srečali.

Ko sedaj – en dan po romanju – ugotavljam, da mišice ne bolijo več, žuljev seveda nisem dobil, dež pa nas je – ob vseh nevihtah in plohah ki so zalivale sobotno Slovenijo – le malo poškropil, lahko rečem le, da mi ni žal, da sem z mulci ismet blokov odšel na pot.

Pravzaprav lahko trdim celo nasprotno. Z velikim užitkom sem občudoval, kako si naše mladenke in mladeniči znajo popestriti pot. Občudoval sem, kako med njimi vlada duh sodelovanja tudi tedaj, ko je potrebno kakemu manj vzdržljivemu mladeniču vliti poguma; ali pa zgolj preprosto deliti čokoladico, sendvič, sončno kremo ali dežnik. Tudi v zadnjih kilometrih, ko se je utrujenost že zajedala v romarje.

Zato naj ta potopis ne izzveni kot poročilo, ampak bolj kot priporočilo. Priporočilo skavtom, da pot vendarle ni tako naporna (menda ne, če sem jo prehodil še jaz) in priporočilo staršem, da je lepo opazovati svoje otroke ob premagovanju naporov.

Sam pa bom prihodnjič vzel še sončno kremo. Vremenska napoved … 😉

Primož Govekar

Foto: Matej Čepeljnik, Špela Šmid in Gašper Govekar