Pod Š(t)ajerskim soncem

LETOS NAM JE BILA ZAUPANA NALOGA UNIČITI PRSTAN, KI VLADA VSEM

Poletje je čas šolskih počitnic, žgočega sonca, dolgih dni in skavtskih taborov. Nadobudni izvidniki in vodnice Ljubljane 5 so se izpod Fužinskih blokov sredi od vročine razbeljene Ljubljane, letos podali na Š(t)ajersko, kjer so del poletnega oddiha od (nadvse napornih) šolskih obveznosti preživeli v objemu narave v Lovrencu na Pohorju. Voditelji (najboljše čete širom naše krasne Slovenije) so za temo letošnjega tabora izbrali zgodbo Gospodar prstanov ter izvidnike in vodnice postavili v vlogo vrlih hobitov. Naloga novopečenih hobitov je bila uničenje prstana Mogote, ki je bila (kakopak) odlično opravljena. Navkljub muhavosti letošnjega poletja in s tem povezanimi zagatami lahko rečemo, da je tabor uspešno zaključen in nas bo v spominu spremljal še dolgo.

ZAČETEK PREDTABORA

Prvi akt letošnjega poletnega tabora je bila odprava Agile, ki se je pričela 9.7. z natovarjanjem vse potrebne opreme in bila (na srečo) zaključena rano zjutraj naslednji dan (posebne zahvale Igorju Boletu ter Jožefu Mlakarju). Medtem ko je oprema počivala na dopoldanskem soncu, so se ji s pomočjo slovenskih železnic in Martinove Agile pridružili tudi vodniki in vodnici naših vodov. Hitro je bilo potrebno poprijeti za delo in še pred kosilom, ki sta ga pripravili odlični vodnici Neža in Neža, sta bila postavljena konjušnica in štabni šotor, svojo obliko pa je počasi dobivala tudi jama za WC. Prvi dan skupnega druženja vodniki smo zaključili z kriznim kopanjem jarka po sredini konjušnice in legli k počitku na suha tla štabnega šotora.
Jutro, ki je sledilo je bilo zavito v temne oblake in delo je zastalo za večino dneva, kljub temu pa smo poskrbeli za postavljanje zunanjih šotorov ter izkop ognjišča (ki smo ga zaradi rednega zalivanja z vodo kasneje imenovali tudi “bazenček”).

ZAČETEK TABORA

Iz od dežja zaspane Ljubljane v četrtek 12.7. se je na pot proti Lovrencu na Pohorju odpravil še preostanek čete in opreme. Okoli desete ure je vrla druščina tabora lačnih skavtov srečala z od dežja muhastimi vodniki in voditelji ter pričela z delom. Dobro naspana in nahranjena pomoč je botrovala k dvigu morale in hitri postavitvi jambora, dokončevanju (slovitega) WC-ja in ostalih tabornih objektov. Novopečena kuharja Matevž in Domen sta dobila prvo priložnost navdušiti s hrano in vsekakor nista razočarala. Nahranjeni in veseli ponovnega srečanja smo prvič na taboru legli k nočnem počitku.

Petek je minil obsijan s soncem, ki nas je žgalo v hrbte med dokončevanjem tabornih zgradb in vodovih kuhinj. Med večernim ognjem se je iz gozda zaslišala nežna melodija vilinske glasbe in razkrita je bila tema letošnjega poletnega tabora. Izvidniki in vodnice so se preobrazili v hobite in zadana jim je bila (nadvse pomembna) naloga uničenja prstana Mogote. Dan smo zaključili s (presenetljivo kratkim) nočnim lovom na Golluma, od katerega je v last hobitom prešel zli prstan.

Prstan, ki pooseblja vso zlo na svetu.

Pot se je začela v domovanju naših hobitov – Š(t)ajerski.

Iz Šajerske (tabora) so se hobiti natrpanih nahrbtnikov odpravili na dolgo popotovanje proti Amon-henu (začetek smučišča Rogle t.i. Mašin žaga). Pot so si vrli hobiti lajšali s pesmijo in počasi napredovali proti cilju. Na poti jih je srečal topel obrok izpod kuhalnice (zdaj že utečene) kuhinje in njihov korak pod žgočim soncem je bil odločnejši. Zadana lokacija Amon-hen je bila proti koncu dneva dosežena po 14 km hoje in 800 m opravljene višinske razlike. Ker nas je čas neizprosno preganjal, smo se naužili svežega zraka na terasi med travniki, ki bodo čez dva mesca gostili smučarje, in po počitku nadaljevali pot nazaj proti Rivendelu (tabor se je med popotovanjem prelevil iz Šajerske v Rivendel – domovanje vilinov). Predvideno spanje na prostem, pol poti nazaj proti taboru, je bilo zaradi grozečih oblakov na obzorju preglasovano in po večerji se je pot domov nadaljevala. Oblaki pod Pohorjem nam niso ostali dolžni in hobiti so bili na poti do tabora primorani obleči anorake/pelerine. Da bi bila hoja še težja je na Štajersko nebo legla tema in tabor smo povsem premočeni dosegli sredi nevihte. Kljub dolgi in naporni poti je bilo potrebno hitro poprijeti za lopate in krampe ter šotore ubraniti pred vodo z polnočnim kopanjem jarkov.

Spremljal nas je dež – sredi noči smo kopali jarke, sušiti poskušali vreče smo spalne, kljub anorakom smo bili premočeni do kože 10km pred taborom.

Po napornem dnevu in kratkem nočnem počitku smo se zjutraj na Gospodov dan z Sveto mašo priporočili za dobro vreme in mirnejše noči. Preostanek dneva je minil v luči počitka, druženja, iger in tkanjem prijateljskih vezi. Zvečer je napočil čas Sveta srednjega sveta, kjer so vilini (voditelji) Galadriel (Vanesa), Elrond (Martin) in Arwen (Kristina) hobitom podarili zaščitne vilinske plašče ter broške bratovščine prstana, ki bodo vrle hobite branili pred nevarnostim. Gospod je naše priporočilo uslišal in nam namenil znosnejše vreme ter mirnejšo noč.
Ponedeljek je hobite presenetil z dnevom brez vodstva, o katerem pisci tega teksta vemo bore malo… Zahvaljujoč se vodnikom in vodnicam, ki so ta dan prevzeli mesto voditeljev, so bile zadolžitve zadane vodom v večji meri opravljene. Hobiti so si zašili prapore in razvozlali vilinske uganke, katerih rešitve so jim odprle skrinjo z skrivnim receptom za vilinski kruh (Lembas). To noč so v zavetju teme v tabor hobitov vdrli orki Isengarda in ukradli na novo sešite prepore.

Spremljalo nas je sonce – mazali smo se s kremo proti soncu, sušili mokre obleke, poležavali na armafleksih, se kopali v tolmunih.

Za vrnitev praporov, ki so nam jih zlobni orki odtujili ter skrivali v Isengardu, je bilo potrebno prečkati kraljestvo ljudi – Rohan. Na prošnjo Theodena, kralja Rohana, so se hobiti v torek podali varovati meje njegovega kraljestva pred orki Isengarda. Kuharja sta si ta dan od garaškega rezanja čebule lahko oddahnila, saj so si hobiti kosilo in večerjo pripravili sami. Na mejah Rohana so hobiti noč preživeli pod zvezdami na preži pred orki in kraljestvo je bilo obvarovano.

Spremljali so nas klopi – dnevno smo jih odstranili vsaj pet (večino iz Elronda).

Ker je bilo kraljestvo Rohana varno, smo se lahko podali na lov za orki, da si nazaj priborimo svoje prapore. Na sredin nočni spopad proti orkom so se hobiti telesno in duševno pripravljali z vodenim razmislekom o pomenu in lastnim izkustvom sedmih smrtnih grehov ter počitkom. Ukradene prapore so hobiti iz rok zlobnih orkov (skavti stega Maribor 2 in Zagorje 1 – iskrena hvala) uspešno priborili nazaj in legli k zasluženem počitku v zavetju šotorov.
Četrtek je minil mirno v luči počitka, pesmi in skavtske radoživosti. Dan smo si skupaj z izvidniki in vodnicami Zagorja 1, popestrili z igranjem roverčka (kakopak je zmago slavila LJ 5) in Španske vasi. Zvečer zbrani ob ognju smo po skavtskem običaju slovesno krstili Nejca in Luko. Zadane naloge sta oba krščenca opravila z odliko in si prislužila skavtski imeni.

Spremljali so nas sosedi – domačini, ki so nam povzročali preglavice, in zagorski skavti, ki so nam polepšali popoldne z igro in nasmehi.

Petek ob petih zjutraj je mir počivajočim hobitom skalil pisk piščali in naznanil Bi-Pi, ki na resnem skavtskem taboru pač ne sme manjkati. Hobiti so le s težavo počasi vstajali iz šotorov ter mukoma vse potrebne stvari basali v nahrbtnike. Vztrajno prigovarjanje voditeljev je zaspane hobite na koncu le spravilo iz tabora in pot proti jezeru na robu Lovrenca se je pričela. Druščina si je ob jezeru čas do kosila krajšala z igranjem taroka in zganjanjem skavtskih norčij. Po kosilu so se vodi odpravili na služenje po okoliških kmetijah v zameno za streho nad glavo ter topel obrok. Tudi tokrat je potrebno povedati, da pisci tega teksta o dogajanju ne vemo prav veliko. Po pričevanju kmetov so si hobiti v pravem skavtske duhu večerjo in prenočišče res prislužili, za več informacij pa se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.

Voditelji smo se ta dan seveda izležavali na plaži slovenske Istre in se objestno basali s pico ali povedano drugače – postavljali smo pot preživetja in iskali Linex forte po okoliških lekarnah…
A to naj ostane naša skrivnost…

Soboto smo se srečali na robu Mordorja, kjer je hobite čakala nevarna pot na Goro pogube (pot preživetja). Hobiti so se na začetku poti spoprijeli s strahom pred višino ter se po vrvi iz mostu spustili v globino proti koritom reke Radoljne. Spopadali so se s hladom reke in zaplavali pod gladino vode. Svojo spretnost so kazali s skoki v tolmun, lovili ravnotežje med hojo preko nad strugo podrtega drevesa ter se gibko izogibali vodi preko napihnjenih zračnic. Za konce jih je pot vodila preko orkovskih pasti (pajkova mreža), do spusta po namiljeni drči. Vzdolž Lovrenca je bilo slišati razigrane vzklike ljubljanskih skavtov (hobitov) na koncu poti preživetja pa smo se vsi nasmejani razveselili kosila.

Spremljali so nas nasmeški – ko smo razdirali kvadrat na inovativne načine, ko smo delali piramido, ko smo krstili naša člana, ko smo dobili štrudelj od prijaznih domačinov, ko smo v robidovju lovili mariborske orke in našli ukradene prepore, ko smo se spuščali po namiljeni drči in ko smo na ves glas peli med nalivi.

Tabor se je bližal koncu in razigranost je počasi nadomestil slovesni molk bližajočih se odhodov naših najstarejših izvidnikov in vodnic. Zbrali smo se v kvadratu, ki ga je razsvetljevala svetloba sveč. Odhodniki Nejc, Luka, Jaka in Neža so pričeli brati svoja odhodna pisma. Z nami so delili spomine na prigode, podvige, vzpone in padce, radosti in neumnosti. Na trenutke se je zlomil glas, po licih stekla solza… Ob slovesu so svoje spomine delili tudi vodi, katerih vodniki so se letos poslovili od čete in z objemi, rosnih oči in težkih src odhodnikom zaželeli srečno pot. Sledil je skok čez palico, ki ponazarja konec obdobja izvidništva, odhodniki so oprtanih ramen v dar prejeli poslovilno darilo in se podali v noč. Kaj se je zgodilo v nedeljo pa naj ostane skrivnost…

Pot se je končala ob oglju Gore pogube, kjer smo s skupnimi močmi uničili prstan. Naloga je bila opravljena, bratovščina prstana se je razšla, spomin ostaja.

Za zaupanje pomoč pri podiranju tabora in zaključno pojedino se vsem staršem prisrčno zahvaljujemo ter upamo na ponovno srečanje v začetku naslednjega skavtskega leta. Vsem izvidnikom in vodnicam pa želimo prijetno koriščenje preostalega tedna poletnih počitnic.

Bodite pripravljeni!
Lp, vaš (najljubši) VoČe

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja