Potovalni tabor: PP LJ5 (24.7.-28.7.2018)

Z okvirno določenim datumom in brez dogovora kam se odpravljamo, smo zaupali našemu voditelju, da bomo na taboru uživali in ga ohranili v lepem spominu. S polnimi ruzaki na ramenih in različnimi pričakovanji, smo se zbrali na običajnem mestu (na železniški postaji – pod uro), vendar ne povsem sami. Z nami se je na pot odpravil tudi velik ljubitelj skavtov ter Aljažev dobri prijatelj Klemen, za kogar še sami ne bi uganili, da je prvič na potovalnem taboru, če se le ne bi prikazal brez rutke.

(24.7.) Šele pod uro smo ugotovili, da se odpravljamo do Črnomlja. Čeprav se je pot z vlakom vlekla in smo bili na začetku še rahlo zaspani, smo med potjo obujali spomine na “dobre stare čase” in na vse nore stvari, ki so se nam pripetile ali pa smo jih mi ušpičili voditeljem skratka smeha in dobre volje ni manjkalo. Po dolgih 2 urah sedenja na vlaku smo bili pripravljeni da se še malo razmigamo. Aljaž nam je naročil, da moramo priti do Starega trga pri Kolpi, zato smo najprej dobro premislili, po kateri poti se bomo odpravili. Naš potep smo začeli z molitvijo in nakupom hrane ter pijače v trgovini. Na poti nas je spremljalo močno sonce in kaj kmalu smo morali odpreti sončno kremo ter ponovno napolniti plastenke z vodo. Napočil je čas za kosilo, zato smo se skrili v gozd in si malo odpočili. Pot smo nadaljevali proti Radencem ob Kolpi, saj je bil po novem to naš cilj. Že rahlo naveličani hoje, nas je nepričakovano našel gospod, h kateremu smo bili namenjeni in nam polepšal dan s prevozom do kampa, v katerem smo prespali. Z največjim veseljem smo se okopali v Kolpi, spekli hrenovke in (rabutano) koruzo. Vsak na svoj način smo se hoteli izogniti jutranji vlagi. Nekateri v visečih mrežah, drugi pod trampolinom, tretji pa v majhni leseni hišici, ki je bila del igral za otroke. Kmalu smo utrujeni zaspali.

(25.7) Naslednji dan smo bili deležni velikega presenečenja. Morali smo vzeti samo najbolj nujne stvari, ki jih potrebujemo za 3 dni, saj smo pot nadaljevali z Robinzonskim čolnarjenjem po reki Kolpi. Dobili smo 2 velika in 2 majhna soda, v katere smo uspešno spravili naše osebne stvari in seveda tudi hrano. Po 2 in 2 smo se razvrstili v 4 majhne čolne in neučakani zaveslali po Kolpi. Aljaž nas je poučil, kako se pravilno vesla v parih. Seveda smo se na poti tudi špricali, imeli obvezna kopanja (ki jih je Aljaž redno napovedoval), skratka smeha in dobre volje ni manjkalo. Nekateri so med potovanjem po Kolpi peli, drugi so se mazali s kremo, tretjih pa še videli nismo, saj so se že pri prejšnjem ovinku zataknili in tako smo imeli redne pavze, da si malo odpočijemo. Za kosilo smo se ustavili na najbolj južni točki v Sloveniji, si odpočili in nato nadaljevali z veslanjem proti Vinici, kjer se nam je pridružil naš novi popotnik Aljaž. Videli smo, da se pripravlja k močnemu deževju in ker nismo želeli zaspati premočeni, smo povprašali Branka Ružiča, če se lahko zatečemo ob njegovo hišo. Ker je že začelo deževati smo se hitro odpravili od reke do hiše. Po večerji smo utrujeni dokaj hitro zaspali.

(26.7.) Naslednji dan smo spet nadaljevali z veslanjem po Kolpi. Ni kaj dosti za dodati, počeli smo to kar prejšnji dan: se kopali in peli pesmi. Na hrvaškem obrežju Kolpe smo videli njihove skavte in tabor, nato pa malo kasneje ob reke še ene hrvaške skavte. Prosili smo jih, da nam napolnijo plastenke z vodo in nato nadaljevali. Prišli smo do zastavljenega cilja (za tisti dan). Kmalu po tem, ko smo spravili čolne na obrežje, nas je presenetila toča. Družili smo se zunaj ob mizi neke gostilne, medtem pa je prišel lastnik čolnov in nam prinesel naše ruzake. Preoblekli smo se v suha oblačila, si skuhali večerjo in počakali da je toča ponehala. Sonce je že zašlo in začelo se je mračiti, zato smo se odpravili v vas in povprašali, če lahko prespimo pod kakšnim kozolcem. Seveda nam je bila sreča naklonjena, saj smo hitro našli prenočišče. Nekateri so se hitro pogreznili v spanec, drugi pa so se še malo pogovarjali.

(27.7.) Zgodaj zjutraj smo se odpravili naprej, da ne bi bili gostiteljem v napoto. V trgovini smo nakupili še nove zaloge hrane in prišli na idejo, da bi štopali. Spet smo se razdelili v pare, da bi hitreje dobili prevoz. Odpravljeni smo bili do Podzemlja. Nekateri so dobili prevoz hitreje, drugi so prehodili malo več, a na koncu smo vsi srečno prišli do Podzemlja. Tam smo skakali v Kolpo iz visokega drevesa (nič skrbet, vsi smo ostali v enem kosu) in poležavali na travi. Takrat je prišel tudi naš soklanovec Andrej in pripeljal sač. Odpravili smo se proti bližnjemu gozdu, tam zakurili ogenj, pripravljali večerjo, prepeli veliko pesmi in se zabavali. Utrujeni še od prejšnjih dni smo zaspali in si nastavili budilko za naš zadnji dan.

(28.7.) Po budilki smo si z zajtrkom nabrali novih moči, poskušali zapustiti gozd lepši kakor je bil prej J in se odpravili proti železniški postaji Črnomelj. Tam smo počakali na vlak in se odpravili nazaj proti Ljubljani. Seveda smo vedeli, da bo pot dolga, zato je večina klanovcev malo zadremala in zasedla tudi po več sedežev. Vse pa enkrat pride h koncu in tudi našega potovalnega tabora je bilo konec. Na peronu smo se poslovili in odpravili vsak v svojo smer proti domu.

Simpatična levinja

Spodaj so naši spomini na potovalni tabor in glede na to, da je od tega že dobra 2 meseca, so to tisti trenutki, ki jih ne bomo pozabili:

»Nikoli ne bom pozabil veslanja po Kolpi. Potovanje na nek nov način je pravi smisel potovalnega tabora.«

»Ta poletni tabor si bom zapomnil po super družbi in dobri večerji, katero smo pripravili v saču. V spominu mi bo prav tako ostalo spanje v prtljažniku od avta «

»Jaz se bom za vedno spomnil tistega dne tabora, ko smo ravno prišli iz reke, po kateri smo se vozili z rafti, ko se je usula toča in pozneje še dež, mi pa smo pod streho bližnje gostilne kuhali makarone z omako narejeno iz česarkoli, kar nam je ostalo od hrane od prejšnjih dni.«

»Najbolši sač za zaključek potovalnega tabora «

»Tabor si bom zapomnil po veslanju, zaradi katerega so me bolele roke.«

»Ta potovalni tabor si bom najbolj zapomnil, ker je bil moj prvi in po prelepi naravi.«

»Po tem kako sva z Urbanom prva zaštopala avto.«

»Kar mi je v najlepšem spominu ostal je to, da je šla Anja prvo noč okol in vse pokrižala. Enkratno je bilo tudi neprestano tekmovati po reki Kolpi, kjer smo iskali najlažje prehode čez plitvine in spanje na vaškem seniku«