Elsina pušča

Mine januar.. mine februar.. o snegu nasploh ne duha ne sluha, kaj šele o takem, ki bi zapadel in obstal nekaj časa. Naše zimovanje pade na drugi vikend v marcu, ali bi mu raje rekli.. pomladovanje?

Kljub vsemu se v petek, 8. 3. 2019 ob 15. uri (ta pridni so se zbirali že 15 min prej) zberemo na klasičnem mestu – pod uro – in se čez 32 min z vlakom odpeljemo neznano kam (še vedno upamo, da v ledeno deželo s snežaki in Olafom na čelu). Polni pričakovanj in radovednosti zasedemo dobesedno cel vlak in nestrpno ponavljamo za izpite, ki sledijo ta vikend. A vlak se v roku štirih postaj izprazni in ostanemo bolj kot ne sami, razkropljeni naokoli, a povezani v duhu. Hodimo sem in tja in si pomagamo s snovjo (brez skrbi, hitrost slovenskih vlakov je za odtenek višja od najhitrejšega polža z Dolenjske).

Na naslednjem vlaku isto. Zasedemo 2 vagona in pičimo dalje. Kolikor hitro se pač da. Da bi ujeli še zadnji žarek pred začetkom pohoda. Voditelji napihnejo pot od postaje do hiše, a mi se ne damo. 1, 2, 3 pa bomo tam!
Izstopimo na Bohinjski Bistrici. Sklenemo krog in skupaj začnemo graditi spomine na ta vikend za naslednjih n let. V navodilih še ujamemo, da bo del poti potekal v tišini, da se malo poglobimo vase. In začnemo hoditi (v upanju, da bo hiša v resnici za prvim ovinkom). Pot, ki smo si jo sami postavili, bi morala biti kratka, a voditelji so imeli nekaj drugega v načrtu.
Hodili smo dolgo in niti ne ravno fizično ter psihično lahko pot. A je bilo vredno. Vsak se je poglobil vase in se vmes tudi osredotočil na pogled okoli sebe. Ko je padel mrak in počasi tema, smo samo še hodili naprej. Veliko smo se naučili – da so včasih besede odveč in da si moramo vzeti čas za svoje misli, najbolje takrat, ko je najtežje. Prihranimo si lahko marsikaj.
… končno hiša! Sezut, preobleč in na večerjo! Klasika, gres s kakavom in čaj – brez “cukra”, valda.

Prisluhnemo še zadnjim navodilom in mrknemo v postelje – zasluženo.
Zjutraj nas naši najboljši voditelji pustijo spati pol ure dlje. Nato vstanemo ter pozdravimo dan in sonce, ki je spustilo svoje žarke k nam. Sneg nam prinese le pogled na najvišje hribe in točke, kjer je lahko še obstal. Hvaležni smo.

Pojemo zajtrk, spakiramo ruzake in se v vodih odpravimo na “zelo nepričakovan orientiring”, kao. Sprejmemo izziv in premagujemo že prve točke ter hkrati na njih opravljamo izpite iz skavtskih veščin, ki smo jih letos spoznali.

Prvi del poti do kosila je bil mala malica :D. Smo bili pa že lačni in pripravljeni na topel obrok. Pojemo super skavtsko kosilo – tokrat je bilo celo nekaj z rižem in ne makaroni, kdo bi si mislil. Na točki s kosilom nam je Elsa celo pustila nekaj snega! V kratki pavzi se malo igramo in nato sledi kateheza v eni izmed najlepših kapelic, ki smo jih kdaj videli. Ima jo naš duhovni asistent. Je zanimiva, saj smo ji vsi prisluhnili že v začetku.
Nato sledi nadaljevanje orientiringa in preostali izpiti. Nekatere smo opravili z odliko, druge malo manj. Vmes smo si vzeli tudi čas za ogled zmrznjenih slapov, za katere smo bili tudi prepričani, da jih je ustvarila Elsa. Žalostni smo bili le, ker nikjer na poti nismo srečali nje.
Ena, dva, tri in padla je tema in spet smo se našli mi. Zadnji del poti je bil precej razburljiv, a smo vsi živi in zdravi prispeli nazaj v naš hotel s šestimi zvezdicami :D. Preoblečemo se v suha oblačila, na hitro spočijemo in sedemo k večerji – goooooooolaaaaaž, a presenetljivo dober za skavtskega. Spet vsi veseli :). Po večerji sledijo še pisni izpiti. Nato zabavni program. Oz. vaja za kulturnika in nekaj iger. Zelo utrujeni se tudi kmalu odpravimo spat. Zaključimo z molitvijo.

V novem jutru, oproščeni telovadbe, sedemo k zajtrku in spišemo uvode, prošnje in zahvale za mašo, pri kateri kasneje sodelujemo.
Po maši pridno pospravimo hišo in se razveselimo svojih staršev, ko prispejo :D. In verjetno še bolj torte, ki jo prinesejo starši za rojstni dan svojega izvidnika. Vrhunsko zaključeno zimovanje in zapolnjeni spomini!!!
Ta vikend smo našli sebe v sebi. Bilo je vredno.

P.s. fotografij ni veliko, saj so nam vmes zmrznile vse naprave, ki so imele fotoaparat :D, bodo pa spomini polnili naše glave še dolgo.

p.p.s. hvala super kuhar’cama za vse super dobro pripravljene obroke 🙂