Barbarom smo preprečili zavzetje naše province Ilirije

Volčiči smo dočakali naš najlepši del leta. V nedeljo, 14. 7. 2019, smo se zgodaj, takrat ko druge džungelske živali še spijo, zbrali pred našim brlogom, polni pričakovanj in z nahrbtniki, ki so bili mnogo večji od nas samih. Najprej smo se priporočili velikemu Tha-ju, potem pa smo se z velikim jeklenim krokodilom odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Krokodila smo razjahali v Šmihelu pri Žužemberku in se najprej čudili lepi pokrajini okoli nas, potem pa smo začeli uživati svoje volčje življenje. Igrali smo se rovrčka, nagajali svojim prijateljem in starim volkovom. V ozadju smo od časa do časa zaslišali lajež rdečih psov, a na srečo so bili še tako oddaljeni, da ni bilo potrebno preveč skrbeti. Zvečer pa smo dočakali najlepši trenutek za krdelo, saj smo medse sprejeli novega volčiča, ki je dobil čisto svoj pravi kožušček. Ko so bile zvezde že visoko na nebu, nas je v sen zazibala zgodba o nastanku Rima.

Naslednji dan so se plebejci prebudili v sončno jutro. Guvernerji smo poskrbeli, da so se naši plebejci razdelili v skupinice in se oblekli v prelepe rimske tunike. Ker so se plebejci šele pred nekaj časa preselili v našo provinco, je Cicero poskrbel, da so bili seznanjeni s tem, kdo je izumil beton, kako so se tlakovale ceste in kje Rimljani najraje razpravljamo. Plebejci so po skupinah naredili svoje grbe, pozdrave, klice in čisto vsi skupaj, sestavili himno naše province.

https://youtu.be/oUaHVTUbcaU

Med torkovim zajtrkom, ko smo se basali s slastnimi rimskimi namazi, je ves zadihan pritekel Cicero s pismom Pompeja, guvernerja sosednje province Trakije. Pismo je prinašalo same slabe novice. Barbari so napadli in uničili sosednjo provinco. Takoj smo se odločili, da moramo priskočiti na pomoč. Napolnili smo naše nahrbtnike z najnujnejšo opremo in se odpravili na pot. Ko smo prispeli, smo zagledali opustošenje in ranjenega Pompeja, ki nam je dal navodila, kaj moramo popraviti v njegovem mestu. Hitro smo sezuli čevlje, v reki zgradili nov jez in utrdili porušeno potko. Ko pa smo naše delo opravili smo si prižgali velik ogenj, si na njem spekli slastne hrenovke, domač tvist in tudi čisto svoj kruh. Polni trebuščki in šum reke nas je zazibal v sladek sen v šotorih sosednje province.

Na srečo smo Trakijo obnovili že v enem dnevu in smo se lahko vrnili v Ilirijo naslednje jutro. V rimskih provincah nikoli ne zmanjka zanimivosti, zato smo se hitro odpravili na obisk k najboljšemu kovaču Ilirije. Spoznali smo, kako se kuje in ugotovili, da je za tako delo potrebno veliko volje in vztrajnosti. Nismo se mogli načuditi, kako lepe izdelke lahko naredi kovač in kako težek je čisto majhen kipec. Zvečer smo se odpravili na sosednji travnik in upihovali svečo. Izurili smo svoj nočni vid, sposobnosti neopaznega premikanja v temi in lovljenja nasprotnikov.

Četrtkovo jutro se je začelo povsem običajno, dokler nas ni iz tira vrglo pismo Barbarov, v katerem je pisalo, da so čisto povsod in se pripravljajo na napad našega domusa in naše province. Hitro smo skupaj staknili glave in se odločili, da se odpravimo v izvidnico. Želeli smo najti Barbarski tabor, a nam ni uspelo. Smo pa med potjo našli veliko Barbarskih sledi, ki smo jih pridno zapisali in zvečer poslali v Rim, da bi jih glavni strokovnjaki analizirali in razbrali njihov pomen. Ker Barbarskega tabora nismo našli, smo se odločili, da je čas za zabavo in smo si privoščili slavnostno rimsko pojedino.

Zjutraj še vedno ni bilo rezultatov naših opazovanj, zato smo se odločili, da dan nadaljujemo čim bolj običajno, kar se da. Dan je bil vroč in zato smo se zabavali z vodnimi igrami. A vseeno je nekje na robu tičala misel o Barbarih. Začeli smo se pripravljati, če se bo boj slučajno zgodil. Najprej smo se naučili bojevati s palicami, ki smo jih prejšnji dan nabrali v gozdu. Potem pa nam je Kornelija povedala tragično zgodbo, kako je bila poražena vojska, ko je napadala sosednje Barbare. Da se ne bi zgodba ponovila in da se ne bi ponovno rimski vojaki pobijali med seboj, smo drug drugemu spletli zapestnico, s pomočjo katere se bi v boju prepoznali. Po večerji smo končno dobili ugotovitve rimskih učenjakov. Oktavian je razkril, da se bo ta večer zgodil obred, med katerim so Barbarski vrači ranljivi in bi jih lahko premagali. Noč je bila že kar temna, a smo se vseeno odpravili v napad. Bilo nas je strah, a smo stisnili zobe, ugotovili, kako dobiti skrinjo, jo odklenili in jo zažgali ter s tem pregnali Barbare iz naših krajev. Z nasmehi do ušes, ker smo zmagali in ker smo varni, smo se odpravili spat.

V soboto nas je prebudila lepa džungelska melodija, sonce je bilo že visoko na nebu. Čeprav je bil dan zelo lep, smo imeli nekateri cmok v grlu, saj smo vedeli, da se bo zvečer veliko spremenilo. Odpravili smo se k reki Venjgangi, namočili svoje tačke, poškropili vse okoli sebe in na koncu zalili še Kač Kaja, ker si ni upal sam v vodo. Po kosilu pa smo se ločili v dve skupini, a smo vsi razmišljali o isti stvari. O odhodu najstarejših volčičev v človeško vas. Razmislili smo, kaj smo lepega skupaj doživeli. Ko smo zagledali prve zvezde, smo se odpravili na skalo posveta, se s solzami v očeh poslovili od naših odhodnikov, našega Kač Kaja in na koncu tudi Akele, ki se je podala v boj z rdečimi psi, da bi obvarovala svoje krdelo še zadnjič. Rdeči psi so bili premagani, na žalost pa je padla tudi Akela.

In končno smo dočakali dan, ko smo se vrgli v objem svojim staršem, ki smo jih kljub pestremu dogajanju kar pogosto pogrešali. Vsi skupaj smo se zahvalili velikemu Tha-ju, da nas je spremljal cel teden in se po obilnem kosilu poslovili od svojih prijateljev in odpravili novim počitniškim dogodivščinam naproti.